Svet je majhen

Svet je majhen. Zares. Na različnih koncih Indonezije nenehoma večkrat srečujemo iste ljudi. Pa čeprav mine veliko časa in je ulic veliko, prenočišč pa prav tako. Na Javi smo v gorah v Environmental Educational Centru srečale skupino Angležev, ki so prišli iz Singapurja. Čez en teden srečamo dva od njih na ulici v Ubudu na Baliju. In to večkrat v istem dnevu.
V Yogyakarti srečamo dve mladi Slovenki v eni od restavracij. Čez skoraj dva tedna se zaletim vanju na plaži v Kuti. Na poti v Malang delimo vlak z dvema Francozinjama, ki ju naslednji dan srečamo v hotelu, kjer bivata, mi pa tam urejamo našo nadaljno pot. Ko se vrnemo iz vulkana Bromo, se onidve vračata v istem času iz gorskega kopališča.

Na trajektu na Lombok na kratko poklepetamo z zanimivo belgijsko družino, katero en teden kasneje slučajno srečamo v eni od številnih plažnih restavracij na Gili Air-u in preživimo z njimi cel dan. Z malim Hounkasom sva imela tekmovanje z ladjicami, ki sva jih sama izdelala. Moja je nenehoma zajemala preveč vode, nakar mi je Hounkas strokovno razložil po francosko, da sem naredila preveliko luknjo v kokos. Hja, pa v svoj prst tudi. Atijev švicarski nož, ki mi ga je posodil za na pot, je pa že čisto poln peska.

Spet beseda o toršicah. Vsepovsod jih je polno. Zdi se, kot da se privlačimo, ali kaj? Na letališču spoznamo švicarsko uciteljico matematike, ki gre surfat na Bali. V Kuti nas ogovori nizozemska učiteljica matematike Simone in gre z nami na večerjo. Na ladjici na Gili Meno se zaklepetamo z nemško učiteljico matematike in politike Sandro. Samo režimo se še. Kaj pa drugega - počitnice imajo samo študentje in toršice :))

Dostikrat se niti ne vprašamo po imenih, kljub temu, da morda klepetamo celo pot. Sprašujemo drug drugega o transportu, vtisih, cenah in barantanjih. Ni tistega nelagodja pred tujci oz. neznanci, ki ga včasih občutiš doma. Kot da se poznaš že dlje časa in se lahko pogovarjaš o čisto vsem.

Tole pa je Kanadčan Chris, ki nam je delal družbo v Senaru vasici. Star je 25 let, prepotoval pa je že pol sveta. Pa daleč od tega, da bi bil izgubljena duša. Zelo zrel za svoja leta, jeseni pa nadaljuje študij za inženirja nazaj v Kanadi. Naučile smo ga remi, Goga pa mu je ozdravila ušesa z zlivanjem vroče kamilice vanje. Da ne omenjam, kako je na podoben način skoraj "skuhala" nesrečnemu Angležu stopalo, kjer je imel kar pošteno rano od patik. No, šalo na stran, verjetno mu je rešila tako nogo kot dopust. Zadeva je izgledala drastično obupno, me smo se vse tri samo prijele za glavo, ko smo videle njegovo zatečeno in vneto nogo. Ko je že pospravila kamilice na dno ruzaka, jo je na Giliju primahal domačin Ben s povitim prstom, kamor ga je pičil škorpijon. Mrtvi škorpijon se je pod povojem še vedno nahajal, ker je to pač traditional medicine :/ Halo? Goga je to nesnago po hitrem postopku vrgla preč in šla spet kuhat kamilice, da je prst namakal vanje. Kamilice delajo čudeže.