Carpe diem

Kakšen šnopc imate? Rutica? Oh, odlično! Pa še liter terana, prosim. Ah, njoki alla nonna ... domači? Jaaa, seveda. Veste kaj, kar tri rutice prneste!

Ljubo doma, konec dobro, vse dobro. Prtljaga cela, pravočasna, popotnice v enem oz. treh kosih, skratka, vse bp (brez problemov :). Borba s spancem v izogib jetlag-a dobljena, zgodnje jutro in pozen večer, kot se za domači teren spodobi. Suho perilo v pol dneva brez kančka vlage, vroč (in neslan!) tuš ter svež zrak ob primorski obali v zgodnjem jutranjem teku, ko sonce pred osmo ne žge tako na polno, tako kot na drugem koncu sveta. Kristalno jasen pogled na piransko cerkev in modrina, ki ob svitu ne izgine. In tišina brez zvonenj ali hupanj v neenakomernem ritmu. 

Ne zdi se veliko, pa vendar pomeni vse. Šele ko tega ni, se zaveš, kako smo priviligirani in kako je tukaj vse samoumevno. Pa ni. Moja največja skrb pred potovanjem je bila voda. Pa ne voda za tuširanje, ampak pitna voda. Kje bo, kakšna bo, ali jo bo dosti? Naenkrat zamenjaš svoje prioritete in si zadovoljen z osnovnim, z manjšim prenočiščem, s plastenko vode, zmečkano zmerno svežo majico in neurejenimi lasmi.

Selfi, hčerka jemenske lastnice našega zadnjega prenočišča v Bogorju, je pred leti s sinom prvič obiskala Evropo. Ko sem jo vprašala, kaj je odnesla od tega potovanja, je odgovorila, da je ponosna na svojega sina, ker sedaj prinese odvečno embalažo in zmečkane papirčke v žepu do koša in jih ne odvrže na ulico; da si sam plača za svoje stvari in da ve, da je možno hoditi v službo in hkrati skrbeti za dom brez hišne pomočnice.

Kaj pa jaz? Brez odvečnih modrovanj in pametovanj je vse skupaj zelo preprosto. Veselje ob tem, da lahko hodim, grem in pridem, da se lahko smejem in klepetam z neznanimi ljudmi brez strahu in nezaupanja, da me ne moti, če se nekdo na ulici obregne vame, da lahko zamahnem z roko ob postranskih zadevah. Malce več potrpljenja in osvežene perspektive o tem, kar je zares pomembno. Bistveno je le, da ne pozabim prehitro. To še preradi počnemo.

Hvala vsem, ki ste redno in neredno spremljali tok mojih smislov in nesmislov ali pa nas razveseljevali z vašimi novičkami in komentarji.

Huh, mama je ravnokar prinesla svežo melono na mizo, jaz pa se grem čofnit v vodo ...

V neumornem iskanju modernih komunikacijskih povezav po odročnih krajih je bila z vami Helena oz. če vam je ljubše včasih tudi Helga, Helca, Angela in Angelca. Pa še kdaj, ne? :)

Vodniček po nahrbtniku

Kar ne gre pozabiti dati v nahrbtnik, ko se človek odpravlja na potovanje:

• razglednice ali sličice svoje dežele, da lahko tujcem razlagaš štiri letne čase in kaj je to sneg.
• tigrovo mast: za komarje in preprečevanje neprijetnih vonjav - nanesti malce pod nos, kadar je ljudem okrog tebe slabo na trajektu.
• brisačka: to je zapisal že Douglas Adams v svojem Štoparskem vodniku - daleč najbolj uporabna stvar.
• kuli: ker ga zmeraj iščeš.
• sarong: ki je večnamenska reč: ruta, krilo, dekica, brisača za na plažo, šal, preproga, prt in mašilo v odprtinah za preprečevanje vstopa žužkom v sobo.
• kamilice: vprašajte Gogo ali pa prečitajte post Svet je majhen.
• wc papir: po občutku in potrebi (veliki ali mali :)
• ena Magda: za masiranje bolečih hrbtov po prenašanju težkih torb in kinkanju po avtobusnih stolih. Magda pride tudi na dom.

Lahko pa seveda napakiraš miljon miljavžnt zadevic, kakor vzorno prikazuje fotografija. Treba je povedati, da na tej fotografiji velik del stvari že manjka, ker jih je Goga pustila po poti. Z Magdo sva lahko vsakodevno občudovale proces pakiranja - po nekem čudežu so se vse te stvari znašle zunaj in nato spet vzorno v ruzaku. Čeprav se je včasih to zdelo povsem nemogoče. Ravnokar sva jo pustili v sobi, da nemoteno še zadnjič opravi svoj ritual.

Ko pakiraš ruzak, je treba v mislih imeti ptičjo perspektivo transporta:










Nagradno vprašanje: Koliko ljudi je na sliki?
Nagrada: malce sprana korala z Gilija :) Srečni dobitnik bo prvi, ki pravilno odgovori na nagradno vprašanje.

Jakarta jalan jalan

Jalan pomeni pot, jalan jalan pa sprehajati se. Torej, sprehod po Jakarti. Sproščujoč in miren izlet v Jakarto. Da, tudi to je možno, če je nedelja in se izogneš jutranji množici ter vzameš express vlak do zadnje postaje, ki pelje točno v center starega mestnega predela Kota. Kota je najstarejši zametek mesta, ribiško pristanišče, od koder se je Jakarta razširila na jug. V 17. stoletju so po hinduistih, Portugalcih in nato islamistih prevlado prevzeli Nizozemci in poimenovali mesto Batavia po starem germanskem plemenu. Ime se pojavlja vsepovsod, cafe Batavia, airline Batavia, hotel Batavia, ipd. Sledove nizozemskega kolonializma je videti v arhitekturni zasnovi jedra, okrog glavnega trga Taman Fatahillah stojijo stavbe v holandskem stilu, do pristanišča pa vodi širok kanal, kjer še vedno stoji dvižni most po holandskem vzoru iz 17. stoletja. Malce nenavadno glede na to, da pričakuješ nekaj povsem drugega. Sicer tile opisi zvenijo dokaj romantično, realnost je vendarle nekoliko drugačna. Večina stavb je v razpadajočem stanju, kanal je zgolj smrdljiva stoječa voda, kjer plavajo gomile smeti in plastike. Seveda je tudi vonj temu primeren. Ampak občutek prostora je zelo širok, ceste dihajo, tudi smoga ni bilo občutiti tako, kot ga je bilo videti z vlaka, ko smo prihajale v Jakarto.

Verjetno smo imele malce sreče z izbiro dneva, saj je bilo tudi prometa dokaj malo, k temu spada tudi občutno manjša doza trobljenja in vriskanja po cestah. Če iščeš cenejši prevoz, so v glavnem mestu na razpolago mali trikolesni rdeči bemoti, ki so tukaj menda še iz 60-tih let. Zanimivo je, da si lahko na glavnem trgu izposodiš popolnoma nova kolesa, tako moška kot ženska. K izposoji pa obvezno spada tudi klobuček! Kot da si v Amsterdamu. Najverjetneje je bil to tudi cilj prvotnih kolonialistov.

Na koncu kanala se nahaja opazovalni stolp, watchtower, od koder se vidi pristanišče in pa naselje Sunda Kelapa. To je staro ribiško naselje, ki se menda ni spremenilo že stoletja. Zjutraj se tam nahaja ribji trg, Pasar Ikan, nato pa ribe nadomesti običajna navlaka, ki smo jo sedaj že povsem navajene. To je bolj podobno naši predstavi Jakarte v glavi, ulice se vse bolj ožajo, čedalje več je smeti in umazanije. Na koncu obstaneš pred mini pokrito uličico, ki vodi med ozkimi na pol zgrajenimi domovanji. Mnoga so izredno preprosta, spodaj imajo mini trgovinico, na enem kvadratnem metru popolnoma natlačeno z robo, ali pa so zgolj servis za računalnike, frizeraj, šivalnica ali kuhinja. Vmes se potikajo popolnoma garjavi mački, sušijo slaniki, med vsem tem pa tekajo otroci v zelo čistih oblačilih. Nikakor nismo mogle dešifrirati, kako jim to uspe. Že oprati perilo v takšnem okolju je verjetno cel podvig. Uličica se namreč odpre v del kanala, kjer stoji že omenjena črnosivozelena gosta brozga, čez kanal vodijo leseni razrahljani mostički, nad vsem skupaj se sušijo ribe in perilo na obešalnikih. Na kanalu plavajo leseni čolnički, ki se ponujajo tudi kot vodni taxi. Nismo tvegale kakšnega štrbunka v tole čorbo. Mislim, da nobena od nas ne bi skakala za drugo, če bi prva padla v vodo.

Se pa nahaja na kolih nad vodo tudi mala zelena džamija. Na enem od mostičkov pa stoji koliba, kjer ti želijo zaračunati vhod v staro pristanišče. Ker smo imele pogleda in vonja nanj kar dovolj, smo jo mahnile nazaj čez tunelček med hiškami. Tudi tukaj dekoracija ne uide, na podrtih balkončkih in poličkah se kljub vsemu nahajajo teglci z rožcami.

Ljudje so izredno prijazni, vsi ti mahajo, da bi jih slikal, niti eden ni pomolil roke za denar, kaj šele, da bi te cukal za kakšen drobiž. Kličejo za tabo mister, mister, foto! In potem se hahljajo na ves glas, ko jim fotografijo pokažeš.

Že zgodaj popoldne smo bile nazaj doma, ravno preden je padla prva kaplja dežja v Bogorju. Nazaj grede nam je bilo prihranjeno skakanje med vlaki - do svojega vlaka namreč najhitreje prideš tako, da skočiš med odprtimi vrati vlakov z enega na drugega. Sledi le še pakiranje, jutri nas namreč čaka odhod na letališče, kjer bomo imele obilico časa za kvartopirski turnir (Magda si že mane prste :). Vendar nikar še ne obupajte z blogom, čaka vas še par postov, preden se dokončno poslovimo.

Bogor

V petek smo naredile premik iz Balija na Javo. Noč smo prekinkale za opuščeno mizo na letališču in prišle v zgodnjem jutru v Jakarto. Zopet podoben zatohlo vroč zrak kot tisti prvi dan, ko smo prispele v Indonezijo. Ampak zdaj smo ga že navajene. Niti ni več naporen, tudi znojiš se ne preveč, samo nenehno si vlažen. Ker so nam vsi popotniki po vrsti odsvetovali Jakarto, je Goga našla idejo za sosednje mesto Bogor, ki sicer ni tako majhno, ampak bolj znosno za bivanje. Jakarta bo namenjena le enemu manjšemu izletu.

Čeprav izmučene do konca, smo se optimistično usedle na public bus, ki pelje do prelaza 1500 m visoko, nedaleč od Bogorja - menda nekih 20 km stran. Utrujenost je naredila svoje. Kljub temu, da vemo, kako poteka javni prevoz v Indoneziji in kako lahko zahladi na višini, smo se odpravile tja ne preveč zgodaj, brez anorakov ali kakšnega dodatnega puloverja. Avtobus se seveda odpravi na pot takrat, ko se napolni do te mere, da se prevoz splača - to pomeni vsaj uro in pol čakanja pri prižganem motorju, vdihavanja smoga in vročega gužvanja na majhnih sedežih. Naslednji dve uri mineta v polžjem premikanju med trobljenjem, hrupom, motorji, malimi tovornjački, zastoji, nadobudnimi kitaristi, ki si z brenkanjem in preskakovanjem z busa na bus služijo dinarčke ter prodajalci, ki glasno (in zelo doooolgo) reklamirajo razne produkte, vodo, pečene kolačke in radovedni sopotniki, ki so polni vprašanj.

Stoično prenašamo pot, dokler ne začne pihati in na polno deževati, ura je pozno popoldne, mi pa smo še vedno 5 km stran od prelaza, prevoz nazaj pa je že pod vprašajem. Ob 6h, ko bo tema, ne bo več variante za prevoz nazaj. Hop v nalivu dol z avtobusa pod naključno streho, Magda mahne edinemu taxiju, ki se zares slučajno pripelje naokrog (v Bogorju taxijev sploh ni), čez čas ga zamenjamo za mali prevozni kombi angkot, stojimo v koloni še nadaljni 2 uri, dokler skoraj ob 8h zvečer ne prispemo nazaj v naše prenočišče. Toliko o javnem prevozu. Dež pa v Bogorju menda pada vsaj 300 dni na leto.

V centru Bogorja se nahaja ogromen botanični vrt s številnimi palmami, rastjem, rožicami in nasadi. Ravno pravšnje za naš odmor po transportnih naporih prejšnjega dne. Res smo bile že kar malce malodušne in brez energije. V parku je tudi zooliški muzej, kjer je, verjeli ali ne, tudi okostje pravega kita!!!

Takole izgleda Goga v svojem fotografskem deliriju :)) Tule se trudi fotografirati mestno šolo, seveda nas vljudno povabijo notri (mislim, da so se ustrašili, da jim bo Goga pomečkala vso živo mejo) in naenkrat smo obkoljene s tamalčki v ljubkih šolskih uniformah. Hm, kaj nismo na dopustu? Očitno nam šola ne uide (Goga je namrec ravno tako toršica kot jaz)!

Jutri jo z Magdo mahava v Jakarto, Goga pa se po včerajšnji izkušnji s prometom temu odpoveduje. Ampak midve jo bova tja prebrisano mahnili z express vlakom. Ha!

Svet je majhen

Svet je majhen. Zares. Na različnih koncih Indonezije nenehoma večkrat srečujemo iste ljudi. Pa čeprav mine veliko časa in je ulic veliko, prenočišč pa prav tako. Na Javi smo v gorah v Environmental Educational Centru srečale skupino Angležev, ki so prišli iz Singapurja. Čez en teden srečamo dva od njih na ulici v Ubudu na Baliju. In to večkrat v istem dnevu.
V Yogyakarti srečamo dve mladi Slovenki v eni od restavracij. Čez skoraj dva tedna se zaletim vanju na plaži v Kuti. Na poti v Malang delimo vlak z dvema Francozinjama, ki ju naslednji dan srečamo v hotelu, kjer bivata, mi pa tam urejamo našo nadaljno pot. Ko se vrnemo iz vulkana Bromo, se onidve vračata v istem času iz gorskega kopališča.

Na trajektu na Lombok na kratko poklepetamo z zanimivo belgijsko družino, katero en teden kasneje slučajno srečamo v eni od številnih plažnih restavracij na Gili Air-u in preživimo z njimi cel dan. Z malim Hounkasom sva imela tekmovanje z ladjicami, ki sva jih sama izdelala. Moja je nenehoma zajemala preveč vode, nakar mi je Hounkas strokovno razložil po francosko, da sem naredila preveliko luknjo v kokos. Hja, pa v svoj prst tudi. Atijev švicarski nož, ki mi ga je posodil za na pot, je pa že čisto poln peska.

Spet beseda o toršicah. Vsepovsod jih je polno. Zdi se, kot da se privlačimo, ali kaj? Na letališču spoznamo švicarsko uciteljico matematike, ki gre surfat na Bali. V Kuti nas ogovori nizozemska učiteljica matematike Simone in gre z nami na večerjo. Na ladjici na Gili Meno se zaklepetamo z nemško učiteljico matematike in politike Sandro. Samo režimo se še. Kaj pa drugega - počitnice imajo samo študentje in toršice :))

Dostikrat se niti ne vprašamo po imenih, kljub temu, da morda klepetamo celo pot. Sprašujemo drug drugega o transportu, vtisih, cenah in barantanjih. Ni tistega nelagodja pred tujci oz. neznanci, ki ga včasih občutiš doma. Kot da se poznaš že dlje časa in se lahko pogovarjaš o čisto vsem.

Tole pa je Kanadčan Chris, ki nam je delal družbo v Senaru vasici. Star je 25 let, prepotoval pa je že pol sveta. Pa daleč od tega, da bi bil izgubljena duša. Zelo zrel za svoja leta, jeseni pa nadaljuje študij za inženirja nazaj v Kanadi. Naučile smo ga remi, Goga pa mu je ozdravila ušesa z zlivanjem vroče kamilice vanje. Da ne omenjam, kako je na podoben način skoraj "skuhala" nesrečnemu Angležu stopalo, kjer je imel kar pošteno rano od patik. No, šalo na stran, verjetno mu je rešila tako nogo kot dopust. Zadeva je izgledala drastično obupno, me smo se vse tri samo prijele za glavo, ko smo videle njegovo zatečeno in vneto nogo. Ko je že pospravila kamilice na dno ruzaka, jo je na Giliju primahal domačin Ben s povitim prstom, kamor ga je pičil škorpijon. Mrtvi škorpijon se je pod povojem še vedno nahajal, ker je to pač traditional medicine :/ Halo? Goga je to nesnago po hitrem postopku vrgla preč in šla spet kuhat kamilice, da je prst namakal vanje. Kamilice delajo čudeže.

Pšanci, kokoši in petelini oz. chickens!

Moja najljubša in najbolj fotografirana žival tega potovanja! Preganjam jih že cel mesec za kakšno dobro fotko, na koncu mi jih je nekaj le uspelo narediti. Doma so kar povsod, blodijo med avti in prometom, po potkah in dvoriščih. Če se usedeš na kako stopnico, je tam najverjetneje tudi kurji kakec.

Tudi mize v odprtih restavracijah niso varne pred njimi. Mimogrede je katera na prtu, če ne tam, pa vsaj na strehi. Že sredi noči se divje oglašajo in to traja nekje do poldneva. Ni variante, da dolgo spiš, oken ponavadi ni ali pa so odprta, tako da ti glasno kikirikanje ne uide. Resno se držimo chicken time-a: s kurami spat in s kurami vstat :)

Piščanci so precej višji in vitki kot naši, namesto rumenih piščkov so črne in bele barve ali pa v kombinacijih obeh. Njihovo meso je bolj zbito in okusno. Seveda si rečeš, kaj ne bo bolj okusno, če so pa vzgojeni bolj naravno! Hja, dokler jih ne vidiš, kako brkljajo po smeteh :/

Še malce za predstavo - tukaj so piščančje nogice prava poslastica! Me previdno vztrajamo kar pri čokoladnih keksih.

Žverce

Žverce so tukaj malce drugačne kot pri nas. Sploh, če gre za cucke in ščeneta, ki jih je vsepovsod polno. Delujejo bolj kot nekakšna mešanica dinga in divjega psa, ki samo čaka, kdaj te bo šavsnil. Res je, da so bolj lenobni, malce brkljajo po smeteh in te rahlo zabodeno gledajo. V bistvu so strašni bolj na videz. Ampak nikoli ne veš. Glede na to, kako se je na Baliju eden besno zapodil vame, medtem ko sem bila na kolesu, jim ne zaupam preveč. Podobno je z mačkami, bolj shiranih žverc pa še ne! Z nekih visi koža dobesedno s kosti in imaš vtis, kot da bo mimogrede prenesla nate celotno civilizacijo bolh tega sveta.

Geckoti so stalnica. Prav prisrčne živalce. Bezlajo po stenah od vsepovsod, veliki in majhni. Danes je en celo skočil izpod klobuka, ko si ga je Goga hotela povezniti na glavo. Niso kot naši martinčki, ampak so bolj nežne, rožnato oker barve, nekakšna mešanica med človeško ribico in martinčkom. No, tale na fotografiji pa je eden večjih in bolj obarvanih, ki smo jih srečale. Neverjetno, kako so glasni - sedaj vem, od kod njihovo ime: po cele večere in noči se derejo ge-ko, ge-ko. Taka mala živalca, pa tako močan glas.


Kjer je džungla, so tudi opice. Male, radovedne in prav nič prestrašene. Vse naredijo za hrano. Čeprav jih ciljaš s fračo, medtem ko kradejo banane iz pisarne.

Tole pa so miniaturne želvice z Gili otokov, ki so se ravnokar izvalile iz jajc. Niso še zelenorjave barve, ampak so zelo temne, skoraj črne. Ko jajca domačini najdejo na plaži, jih prenesejo na varno mesto, zakopljejo v pesek in počakajo, dokler se želvice ne izvalijo. Nato jih čuvajo v banjah in posodah z vodo, ki jo dnevno menjavajo. Hranijo jih z rižem in ribicami, dokler niso dovolj velike, da jih spustijo nazaj v morje. Na tak način jih preživi večje število.