Lombok oz. kaj se zgodi, ko pade dež

Lep čas brez novic, ampak smo vse žive in zdrave, samo pomanjkanje civilizacije :) Ni vse tako črno, kot smo morda zvenele v prejšnjem postu, očitno pride dan, ko ne gre vse po maslu. Včeraj smo prav tako srečale en nemški par, ki je imel podoben dan že navsezgodaj zjutraj.

Iz Lovine smo se premaknile na Lombok, seveda smo zopet vstale zjutraj (beri ponoči ob pol petih) in prispele z mini buskom do Padangbaia. To je pristanišče na vzhodu Balija, od koder gre trajekt na Lombok. Ker nam je ponovno nekdo želel zamenjati karto, smo bile tokrat bolj previdne in vse pregledale, da ne bi prišlo do kaksnih dodatnih doplačil, kot se je že zgodilo. Padangbai je majhno pristanišče, nekaj ribiških ladij, nekaj slow boatov in pa seveda trajekti. Malce so nas preusmerjali, nato pa smo le počakale na pravem vhodu. Pri njih se namreč hitro premislijo, na kateri trajekt bodo pravzaprav naložili potnike, tako da smo najprej čakale na napačnem terminalu, trajekt pa je štartal s kar precejšnjo zamudo, tako da smo še dobro naredile, da smo šle na jutranjo varianto. V nasprotnem primeru bi morale po temi iskati prenočišče v Mataramu, čemur se poskušamo izogniti, če se le da. Trajekt se je cijazil dobrih pet ur, turisti se ponavadi poknejo na palubo, da uživajo razgled, medtem ko so domačini pametno notri, ker te kar fino prepiha zunaj. Tudi me smo se posedle notri, zakomirale na stolih in odspale celo pot. Vsi otroci pa večinoma kar bosi begajo po trajektu in pomivajo poden s svojimi podplatki, ki so v hipu čisto črni!

Na Lomboku (to je otok vzhodno od Balija) smo prispele v zelo lepo pristanišče Lembar (lepo od daleč :), ko pa pristaneš, pa te napade galama prevoznikov in ponudnikov. Me smo imele organiziran prevoz do Matarama, ki je višje. Pot do Matarama je potekala zelo pestro, ker sem se celo pot pregovarjala z voznikom, da naj nas vendarle zategne na vrh Lomboka direktno do vasice Senaru pod vulkanom Rinjani. Mister Ali je bil med pregovarjanjem že na robu joka in živčnega zloma, ker mu je zvonil vmes telefon, Helena se ni dala, voznik je spraševal, kje naj ustavi, švedska družina poleg nas pa je bila bledo tiho. Skratka, čisto na koncu, ko nas je že besno hotel pustiti v centru Matarama, nam je le preskrbel prevoz do Senaru, me tri in Kanadčan Chris, ki je bil z nami v busu, smo se natrpali v taxi in nadaljevali pot. Do tam je dobre 2 do 3 ure, ampak pokrajina je prelepa. Popolnoma drugačna kot Bali, proti obali in severu je trava bolj suha, obala prekrasna, na njej rastejo palme, okoli so pa riževa polja. Preden prideš do severa, greš od Matarama dalje preko gorovij, kjer je zopet džungla, na cesti ob robniku pa posedajo opice in štejejo promet :)
Od obale se dviga pot zopet navzgor proti vasici Senaru v notranjost, kjer je izhodiščna točka za pohodnike na najvišji vulkan Rinjani 3726 m in ostale trekinge. Ob poti je ogromno prenočišč, nas je taxi pustil v Emy's Cafe, ki ga vodi Hardy Kruger. Indonezijec, rojen v Munchnu, na Rinjaniju je bil ze 158 x, zanimiv možakar. Ravno je razlagal skupini, kako bo potekalo potovanje. Sploh ni tako enostavno, kot si marsikdo predstavlja, popotniki, ki smo jih videvale, so bili tudi popolnoma nepripravljeni, brez toplih stvari, pelerin, ipd. Vodiči pa se ne sekirajo prav dosti okrog opreme popotnikov.

Ker nas budget ne dopušča dviga na vulkan, smo si želeli ogledati slapove v bližini, vendar je vreme naslednji dan kazalo zelo oblačno lice. Seveda je poleg tega tako deževalo, da smo skočili le do bližnje vasice znotraj Senaru naselja, ki je še ostala tradicionalna. Ljudje živijo v manjših kolibah, po njih se prosto sprehajajo piščanci, kure, pogriženi psi, koze, mačke, skratka, sožitje :) Ljudje so preprosti, mlajši so večinoma nosači in vodiči na Rinjani, vsi pa žvečijo tobak in nekakšen kalcijev prah, od katerega imajo zobe in usta popolnoma rdeče. Malo smo se razgledali in se vrnili v naše prenočišče. Tam nas je presenetilo kup stvari. Najprej je Gogi odneslo celoten sistem pip ven, voda je bila seveda popolnoma mrzla, Magda je ponesreči padla Chrisu v sobo, medtem ko se je tudi sam tuširal. Skratka, smeha na polno.

Dež je medtem čedalje bolj nalival, v stenah pa so bile odprtine. Vsi žužki tega sveta so se skrili pod odprte strehe in luči. V življenju nisem videla takšne količine te leteče nesnage na mestu!!! Bili so povsod - po tleh, po mizah, v naših sobah in posteljah, nemogoče je bilo govoriti, kaj šele pojesti večerjo! Chris je vztrajal pri večerji, me pa smo zatlačile saronge v odprtine, pometle žužke v temi ven, zlezle v vreče in upale, da nam v temi žužki ne bodo popadali na glavo.

Zjutraj smo podrle rekord, vstale ob štirih in jo mahnile na Gili otoke na severovzhodu Lomboka. Ah, kaj bi zgubljala besede, tole je čisti raj. Mislim, da smo si ga zaslužile po vsej tej kolobociji. Mene sicer daje grlo, ampak ni hudega. Tukaj bomo do našega odhoda z Denpasarja 6. avgusta. Slikice in nadaljevanje sledijo ;))) Pozdravčki, alora!!!

Barong in Leak oz. vsaka stvar ima dva obraza

Barong je good spirit, Leak pa bad spirit v hindusitičnem verovanju oz. kakor je včeraj povedal tudi prodajalec poslikanih lesenih jajčkov v džungli - vsak človek ima dva obraza, good in bad. Danes smo doživele, ali pa bolje rečeno, videle tisti drugi obraz Balija in ljudi na Baliju.

Zgodaj zjutraj nas je mister Agung pripeljal v Lovino na severozahodu Balija, vendar je že včeraj zvečer nekaj mencal in motovilil glede našega dogovora in zmenjene cene. Kar se nam je zdelo malo čudno glede na to, da je bil prej tako prijazen. Štartali smo ob petih zjutraj iz Ubuda in z našimi dogovorjenimi postanki ni bilo nič. Plan je bil, da se ustavimo pri jezerih na nekem gorskem prelazu, vendar smo oddrveli mimo, le par besed je rekel - no, tole je pa jezero. Za drugi ogled nekega slapa pa po pravici povedano nismo imele niti več volje.

V Lovini nas je pričakala sicer dolga peščena plaža, ki pa je strašno zanemarjena ter s kupi smetmi v vodi in okrog nje. Ne Lonely Planet ne domačini ne drugi turisti nam tega niti z besedo niso omenili. Lovina je namreč ribiška vasica, in lahko si mislite, da gredo vse odplake direktno v morje, nekatere celo preskočis med potikanjem po plaži. Iskreno rečeno, mizerija in svinjarija. Vse, kar ti ponujajo, je vožnja z barkico malce ven na odprto morje za ogled delfinov, pa se to ti mastno zaračunajo - 6 E po osebi.

Srečanja z ljudmi na Baliju so povsem drugačna kot pa tista z Jave. Kjerkoli na Baliju smo bile, povsod te vidijo kot vrečo denarja (kot pravi Goga) in samo študirajo, kako te bodo čimbolj obrali (kot pravi Magda). Če si malce prijazen in jim daš napitnino, je še hujše - potem želijo še več in več. Kakor je pokrajina lepa, tako so ljudje ravno nasprotno. Še celo naš mister Agung je po treh dneh prijaznosti pokazal svoj Leak obraz. Na koncu poti se nekako ni mogel odpraviti nazaj v avto, temveč je še kar mencal pred njim, v pričakovanju napitnine, čeprav smo mu plačale ceno, kjer so bili vključeni tudi izleti (ki jih ni bilo). Za prevoze do pristanišča na drugi strani otoka, od koder želimo naprej na Lombok, ti ponujajo zelo visoko ceno - npr. za celih 100 km želijo od 45 do 50 E, medtem ko je bencin 0,45 E na liter. Pa si zračunajte sami. To je tukaj izredno velika cena za prevoz. Ko se želis z njimi pogovoriti in izračunati, koliko pravzaprav porabijo za becin in koliko za prevoz, te ne razumejo - povezave in asociacije pri njih ne delajo. To se nam ni zgodilo prvič, podobno je v drugih situacijah. Moraš jih vprašati zelo zelo točno, če ne, se zmedejo in sploh ne vedo, kaj zeliš od njih. Npr. sprašuješ po neki agenciji in kažeš na cesto - češ, ali se nahaja kje tukaj. Pri tem seveda kažeš v eno smer. Agencija se morda nahaja v drugi smeri, ampak tega oni ne povežejo. Samo odgovorijo ti, da je tam ni. Zlomka, vendar!

Tako, da je vsemu skupaj sledil danes zjutraj rahli moralni breakdown. Gremo jutri zjutraj ob petih naprej z neko varianto, ki je malce cenejša - in sicer, do Padangbaia z minibusom, nato s trajektom do Lembarja na otoku Lombok in z busom do Matarama. Cela reč nas pride 23 E po osebi. Pa primerjajte s prejšnjo ceno in distanco, ki jo opravimo. Za crknit, no. Hvala bogu, vsaj spimo poceni pri gospodu Michaelu iz Nizozemske, ki ima tukaj galerijo z maskami in kipci različnih plemen z otokov na vzhodu Lomboka, kjer je tudi sam bival kar nekaj casa.

No, ampak fotke plaže pa zgledajo bajne, če jih narediš s pravega zornega kota in odrežeš stran kupe nesnage. Tako da se namakamo kar v mini bazenu, ki sicer pripada okoliški restavraciji. Turistov pa vse polno. :(

Recepti I.

Juice 1: jabolko + meta + ingver
Juice 2: korenček + banana + papaja + bazilika + ananas
Juice 3: jogurt + banana (brezveze :)

Juha 1: por + krompir + čebula + česen (vse zmiksano)
Juha 2: krompir + riževi rezanci + zelje + piščancek + paradižnik + kuhano jajce (lahko daš ven na kroznik) + mlada čebulca

Palačinke 1: riževa moka + sladkor + kokos
Palačinke 2: masa za šmorn (najbrž) + dva komada palačinke (mora biti okrogla) + nadev po želji (nutela, banana, ananas) + nekaj, da stisneš palačinko skupaj po robu kot toast

Takole pa morate hrano postreči:

Ubud in okolica oz. kdaj rentati bicikle

Bicikle seveda rentaš na tisti dan, ko dežuje. Pa čeprav bo to edini dan na našem potovanju, ko bo deževalo. Pa nič zato. Saj imamo anorake in vreče za ruzake skrbno spravljene v torbah v našem prenočišču. Edino Goga je bila zjutraj dovolj prebrisana, da je spakirala polno bojno opremo, kar vključuje nepremočljive hlače, ki jih oblečeš preko že navlečenih hlač, vetrovko in seveda anorak za ruzak. K temu spadajo tudi sončna očala. Magda je bila opremljena v elegantno športni opremi (majčka + tričetrt hlače), jaz pa še bolje (naglavna ruta, ki se je danes znašla okrog pasu, in seveda sončna očala). Vozile smo se v rdeči, beli in modri majčki ter v zelenem, modrem in rdečem anoraku.

Današnji plan je bil ogled okolice Ubuda - riževe terase, čaplje in pa Elephant Cave, kar se vse nahaja v dometu 8 km. Najprej pa smo jo s kolesi mahnile malce ven iz centra do bližnje vasice, kjer naj bi se dogodila pogrebna ceremonija. Tik preden smo prišle do ulice, se je naenkrat ulilo, tako da smo vedrile pod bližnjo streho, družbo pa nam je delala mimoidoča gospa, ki nam je na vsak način želela prodati saronge za ceremonijo. Za ceremonije se namreč tako moški kot ženske oblečejo v krasne saronge, ženske pa nosijo poleg tega še izvezene tunike. Na ulici je bilo parkiranih vsaj 15 ogromnih bikov (skulptur), ki so bili okrašeni z zlatom in rožami, stali pa so na nosilih, katere mora dvigniti vsaj 15 do 20 ljudi. Nosijo jih do mesta, kjer se nahajajo nekakšne odprte kolibe, kjer ležijo trupla, katera kasneje sežgejo. Dokler tega ne storijo, žene prenašajo naokrog večje in manjše bambusove košarice za darovanje. Ves obred ni tako poceni, zato si ga marsikateri pokojnik ne more privoščiti. Nič hudega - lahko te pokopljejo brez obreda in ko bo družina nabrala dovolj denarja, te bodo zopet izkopali in sežgali v obredni ceremoniji. Nismo si je sicer ogledale do konca, ker je vse skupaj trajalo precej dolgo, poleg tega pa je nenehno polagoma nalivalo.

Tako je naš plan ogleda riževih teras padel v vodo (dobesedno), pa smo namesto tega malce pohajkovale s kolesi po centru Ubuda in vrgle oko na čudovite templje - kraljevskega, glavnega in pa tempelj vodne palače, ki je med vsemi dosedaj najbolj impresiven. Vsi ostali so si že postali podobni, tako da sedaj najprej vprašamo - ali izlet vključuje tempelj? Da? Potem pa ne hvala.

Ker bicikle res ne bomo rentale za prevažanje po mestu, smo se kljub dežju vseeno odpravile proti Goa Gajah oz. Elephant Cave. Pravzaprav je to zopet nek tempelj, ampak je malo bolj skrit v džugli in parku, tako da se lahko sprehodiš med zelenimi mahovnatimi balvani in rdeče vijoličnimi rastlinami. Lahko pa si privoščiš tudi izlet v neznano in poskušaš preživeti v džungli, kar smo same tudi danes doživele. Borile smo se s king cobrami in ušle črnemu panterju, iz ruzakov stresle strupene pajke, za palmami pa so se skrivali ljudožerci!!!!



No, da ne bo tako hudo, od vsega tega je resnično samo eno besno ščene, ki očitno ni navajeno na bicikle in je poskusalo ujeti mojo tevo med kolesarjenjem mimo njegovega teritorija. Na srečo se je vse dobro končalo. Tudi naša vožnja po levi strani ni bila kar tako.

Glede na to, da se čisto vsak dan prestavljamo in spimo drugje, je bil tale Ubud prav dobrodošel počitek, za spremembo smo ostale nekje prvič več noči (cele tri noči!). Na sliki si lahko ogledate Gogo takrat, ko je ze 99% spakirana.

PS. Pravi razlog odhoda so petelini, ki vztrajno kikirikajo že sredi noči in ne odnehajo do poldneva.

Ljudje na drugi strani zemlje

Predvsem vstajajo zelo zgodaj. Življenje se odvija že od pete ure dalje. Morda tudi zato, ker je ob 6h zvečer že tema. Veliko se smejejo, še posebno, kadar jo mahaš mimo s fotoaparatom in jih sprašuješ, če jih lahko slikaš. Mnogi ti postavljajo podobno vprašanje nazaj. Na ulici te pozdravljajo in sprašujejo, od kod si. Nekako se počutiš domače in dobrodošlo. Njihovi nasmehi izdajajo, da za svoje zobke ne skrbijo tako redno.

Neverjetno so iznajdljivi, ko gre za transport tako ljudi kot razne robe. Na svoje motorje ali kolesa lahko natovorijo popolnoma vse, ne glede na dimenzije, najsi bo to kup sena ali pa 10 m palmino deblo. Večkrat se sicer hihitamo ob kakšnih fotkah, ki krožijo po netu, vendar tukaj takšni prizori niso nič nenavadnega, tako da jih včasih kar pozabiš fotkat. Na enem motorju se lahko pelje tudi malce večja družinica - en otrok spredaj, tata, en otrok vmes v vreči v maminem narocju, mama, pa še kakšno bitje zadaj. Deklice in žene se dostikrat peljejo tudi z obema nogama na eni strani in pri tem spretno lovijo ravnotežje v ovinkih. Sicer pa so honde in toyote zelo pogoste, predvsem v večjih dimenzijah. Njihovi avtomobili so čisti in zglancani, vsepovsod so improvizirane mehanične delavnice. Med njimi se dostikrat znajde tudi kaksen manjši konj, kavbojski klobuk in rikša - lahko kolesna ali pa konjska različica. Sicer pa zelo lahkotno vijugajo med vsemi ostalimi prometnimi udeleženci. Zelo redko se pri tem kregajo, čeprav vsi gledajo, kdo bo koga prehitel. Sporazumevajo se z rokami, predvsem pa s nenehnim hupanjem.

Ročno delo je tukaj vsepovsod prisotno. S potrpežljivostjo, ki jo mi skorajda ne poznamo vec, ročno obdelujejo zemljo ali pa izdelujejo izdelke za življenje. Marsikateri prizori so za nas že davno izumrli. Temu sledi, da imajo mišičasta, zbita, žilava telesa. Kaksen šport neki! Sploh ga ne potrebujejo, njihova meča, stegna in bicepsi so razviti itak bolj kot pa pri kakšnemu športniku. Predstavljate si Popaja :)

Življenje se odvija na ulici, kjer posedajo ob svojem delu po cel dan, debatirajo z mimoidočimi ali s svojimi sosedi, več generacij živi skupaj in največkrat nadaljuje delo svojih staršev, predvsem kadar gre za obrti. V svojih prodajalnicah imajo razne preproge in ležišča, na katerih otrok ali mož mirno spita, dokler mama prodaja in streže strankam. Zadnjič smo v Malangu v eni izmed agencij zbudile agenta izpod mize, izza katere je krmežljavo mežikal, tako da ga nismo nadalje utrujale z angleščino.

Na Baliju, ki je edini hinduističen otok v Indoneziji, imajo vsepovsod darovanja bogovom. Pred prodajalnicami se kar na ulici sredi ceste nahajajo male košarice iz bambusovih listov, polne cvetja, riža in kakega cigareta, ki jih vsakodnevno poklanjajo bogovom. Pri obredu tudi pomahajo z dišečimi paličicami in s cvetom škropijo vodo po bivališčih in prodajalnicah. V njih se nahajajo tudi mala svetišča z oblečenimi božanstvi.

Ah, pa te toršice! Moja mama pravi, da jih itak prepoznaš na 100 m. Najprej nas na letališču v Jakarti ogovori mlada tovarišica iz Švice, ki jo maha surfat na Bali. Nato se nam na plaži v Kuti pridruži za večerjo tovarišica matematike iz Nizozemske, ki je bila že 2x na izmenjavah v Grosuplju. V hribih pri Trawasu me ustavi skupina otrok z učiteljico, ki se zelijo slikati z nami. Učiteljica seveda vpraša na koncu svoje učence: "Kaj boste rekli miss Heleni?" Očitno smo tovarišice povsod enake, hehe. Da ne pozabim omeniti, kako je Goga v cvetnem vrtu PPLH centra z vzgojno mimiko svojega obraza opozorila manjše japonsko bitje, ki je vneto trgalo velike hibiskusove cetove, češ da tega se pa ne sme. Tudi jaz se po svoji stari navadi nisem uspela zadržati in na avionu iz Dubaja ostro s prstom pokazala razvajenim arabskim otročicem, ki so hodili po slušalkah (ki smo jih dobili za gledanje televizije), da naj jih kar takoj poberejo. Takle mamo. Pa še neznansko svinjarijo so pustili za seboj. Samo so bili že predaleč.

Ubud kultura

Že pred Ubudom se nahajajo vasice, kjer je dejansko celotno naselje posvečeno eni izmed obrti. Vsak hiša je pravzaprav prodajalna, ali pa vsaj delavnica. Na poti iz Kute smo obiskale Baduan vasico, kjer smo si ogledale slikanje oz. manjši kompleks hiš, ki so povezane v galerijo. Po vseh stenah so razstavljene slike, nekatere v tradicionalnem stilu, nekatere v modernem oz. mešanici obeh. Cene so različne glede na to, ali jih je naslikal mojster, učitelj ali vajenec. Lahko pa se seveda dogovoriš s prodajalcem, da na blagajni plačas eno ceno, njemu pa v žep nekaj malega. Na tak način ti spusti ceno za izbrane slike in tudi rade volje spregleda, kdo jo je naslikal.

Pred Baduanom je bilo ogromno trgov s papirnatimi zmaji v velikosti tudi do 2 m premera. Fant, kjer smo se ustavile, nam je povedal, da jih ogromno izvozi v Nemčijo. Na nebu pa lahko že nekaj dni opazujemo vse polno zmajev, ki letajo nad nami.

Dalje od Baduana se nahaja vasica Mas, kjer izrezujejo različne izdelke, kipce, uporabne in neuporabne stvari iz lesa. Ali pa tudi kompletno pohištvo. Les, ki ga uporabljajo za izdelke, je mahagoni, akacijev, krokodilji les (njegovo lubje izgleda kot krokodilja koža), ebenovina in kokos. Dobile smo celo vizitko za nabavo tikovega lesa, da bo Grega lahko izdeloval kaksne interesantne izdelke iz njega :). Vendar pa so bili v galeriji, kjer smo se ustavile, zelo neprijazni in cenovno nerealni, tako da smo jo kar hitro odmahale stran. Stvari se bolj splača kupovati v kakšnih manjših, malce manj uglednih, ali pa družinskih trgovinicah, kar se je tudi kasneje pokazalo.

Očitno so tukaj ljudje zelo vešči z rokami in orodjem. V Monkey Forestu so klesali razne skulpture iz blata, ki ga dobijo v bližnji rečici in deluje kot beton ter ne prepušča vode. Za tole fontano bo 6 ljudi potrebovalo en teden.

Ubud je drugače tudi zelo močno kulturno središče, kjer si lahko ogledate mnoge plesne predstave. Me smo si ogledale ples Lekong, kjer je izražanje osredotočeno na mimiko obraza, oči in rok, močen make-up in zelo slikovita oblačila. Plesalke spremlja orkester na obeh straneh odra z instrumenti kot so tolkala (boben, zvončki), nekaj podobnega ksilofonom in eno godalce. Predstava se odvija v templju, večinoma pa je obiskovalcev malo, predvsem je to predstava za turiste. Cena predstave je 6,5 E.

Ubud relax

oz. tudi raj na zemlji :)

Po naporni Kuti je Ubud res paša za oči, možgane in telo. Očarljivo in prekrasno! Vsak kotiček je poln rož, mozaikov, templjev, kadil, okraskov, slik, umetnosti in ličnih trgovinic in prodajalnic, intimnih restavracij, bazenov, vodnjakov, masažnih salonov, kafejev... skratka, kar ti poželi srce. Vendar ne vsiljivo in ne umetno! Vse je resnično v bali tradicionalnem stilu, da začutiš utrip dežele in ljudi. Res pa je, da je ta del Balija precej premožen in rodoviten. Idealno za oddih - če se nastaniš tukaj za nekaj dni, si lahko privoščiš precej razkošen in cvetlično opremljen bungalov, ki te še vedno pride manj kot katerikoli hostel v Evropi. Za zahodnjake več kot ugodno. Npr. res vrhunski bungalov z bajnim vrtom in bazenom bi nas prišel na osebo 15 E (oz. skupno 45 E). Ampak me smo low budget in prebivamo pri mister Agungu, skoraj v centru Ubuda, kjer nas je odstavil naš dogovorjeni taksist iz Kute.

Mister Agung in njegova žena skrbita za nas kot za svoje otročičke. Gospa nam vneto kuha čajčke, peče palačinke in skrbi za naše plane. Mister Agung se vsake pet minut prikaže s kakšno novo idejo in nasvetom. Na sliki si lahko ogledate naš balkon v prvem nadstropju. Sicer se ta hiša nahaja na kompleksu, ki je v navadi pri balijskih hišah - mister Agung mi je danes zjutraj razložil, kako je kompleks sestavljen. Vsak hiša ima tempelj, dvorišče, prostor za ceremonije, hišo za ceremonije in poroko, prodajalnico, kuhinjo, hiško za bivanje oz. spalnico, tako da to ni kar tako. Na sliki lahko vidite zgolj sredinsko dvorišče. Mister Agung ima psa Surija, ki misli, da je moj fotoaparat nekaj dobrega za pojest, vsake toliko pa se pride počohat. Po dvorišču se potikajo chickens in petelin in dve kuri, ki se ne pustijo slikati, čeprav jih vneto zasledujem že dva dni. Poglavje o žvercah še sledi tokom tega potovanja. Naš petelin je le eden izmed mnogih, ki ne morejo spati, besno kikirikajo že od 4h zjutraj, tako da spanca zopet ni :( No, sicer nam pa ni hudega.

Mister Agung je mož mnogih talentov. Med drugim rezlja iz lesa krasne živalce, njegov že pokojni oče pa je bil mojster rezljanja. V eni izmed sob čuva namreč njegove izdelke, ki jih vsake kvatre proda, kadar mu zaškripa v denarnici. Sodeluje v glasbeni skupini, okopava njivo, danes pa nam je priredil tudi demonstracijo borilnih veščin z verigami in noži. Včeraj nas je dobrodušno odpeljal na plesno predstavo, jutri pa nam bo menda pokazal celo pogrebno ceremonijo, v soboto pa nas pelje do Lovine. Naš plan s Floresom je namreč ad acta zaradi našega škripanja v denarnici :(

Kamorkoli se obrneš v Ubudu, te pričaka kakšen skriven vrt ali fontana. Celo kavarnica, ki deluje na zunaj precej majhna, se kar odpira proti notranjosti v prekrasne vrtove, kjer lahko posedaš ali na tleh, ali za mizo, ali pa na terasi. Vse ženske so krasno urejene, s cvetovi v laseh in potiskanimi sarongi, ki so zavezani na različne načine. Nekaj smo se jih naučile tudi me danes pri prijaznem prodajalcu, kateremu ga je bilo precej nerodno zavezovati okrog Goge. Zdaj potrebujemo le še plažo za demonstracijo naših novih spretnosti.

Res pa je, da cene še zdaleč niso tako kot smo pričakovale - očitno naval turistov prinaša tudi evropske cene, marsikje tudi povsem enako robo v prodajalnicah. Lahko se sicer cenkaš, nekateri tudi precej popustijo, ampak moraš biti kar vztrajen. Veliko turistov se s tem niti ne ukvarja, saj so za njih stvari še vedno dokaj poceni, ampak s tem dvigujejo ceno vsemu skupaj. Marsikje v Ubudu je kava tudi več kot v naši beli Ljubljani. Pa si zračunajte sami. Tudi v Kuti smo dozivele podobno. Bali je drag! Morda se bo to nekaterim zazdelo čudno, ampak imamo občutek, kot da se cene očitno dvigujejo vsako leto. Vseeno pa toplo priporočamo za kakšne medene tedne :)

Aha, obiskale smo tudi Monkey Forest v samem Ubudu z živimi žvercami, opicami seveda, ki se lenobno potikajo med turisti in kradejo banane, kjerkoli je to možno. Tudi Magdin žep je za vsak slučaj preverila ena izmed opic. Druga pa ji je skočila na glavo :)) Slikce boste lahko občudovali v poglavju o žvercah, ki sledi ob priliki.

Morje? Ocean!

Rajši se ne bomo spuščale v detajle glede našega nočnega potovanja. Verjetno ste itak že sami ugotovili, da ne spimo rade v postelji, ampak da noči vneto preživljamo po raznoraznih prevoznih sredstvih. Tokrat je bil to mini bus iz Malanga do Kute na Baliju. V pot so bili vključeni suprise obroki, sedeži, ki se spustijo, naslonjalo za noge in ne pozabimo - nestrpni voznik Jacob, ki ni prenesel prevoznega sredstva pred sabo, najsi bo to motorist, bus, kamion (ali naj rajši mega kamion - ne pozabite, da je tukaj vse v večjih proporcih!). Ob taki divji railly vožnji je bilo seveda težko zaspati, nekateri smo zdrsnili zelo nizko, da nismo gledali na cesto. Ampak smo pa zato prispeli v silnih 12h urah na prekrasni Bali, kjer nas je ob sončnem vzhodu pričakal pogled na zelena riževa polja, palme in morje!

Pa ne kakršnokoli morje, cel ocean in kilometri črnorjavega peščenega peska. Nikar ne naredite napake in se vsedite na mokro mivko ob obali, mivka se zaleze v vse odprtine! Kuta je sicer nekakšen povečan Portorož, namesto Italijanov pa trop glasnih, napol nagih (čeprav smo v hinduistični deželi) in izzivalno oblečenih turistov. Plaža polna surferjev, prodajalcev raznoraznih potrebnih in nepotrebnih stvari, evropska cena z dvojnimi cenami glede na njihovo indonezijsko ... Skratka, galama na polno. Me seveda raje vztrajamo pri indonezijski hrani.

Ampak morje je pa res morje in valovi so krasni. Ob obali vsake toliko zapiska paznik valov, če je val, ki prihaja, preveč nevaren in prevelik. Se ni za hecat - valovi so precej močni. Surfanje je še na sporedu, ga je bilo pa danes malce za pokusino. Cel žur! Če hočeš imeti popraskana kolena, seveda.

V izogib galami smo se raje odpravile na večerni izlet v Seminyak, kjer je sicer popoln mir in zelo lepo urejena okolica, zelo malo turistov (skoraj nič) in prazne ulice. Se pa zato tukaj nahaja kar nekaj galerij, vendar je bila samo ena odprta - v njej pa so potekale učne ure slikanja - predvsem rož in pokrajine. Hkrati pa je to ravno tako prostor za turiste, vendar za tiste malo bolj prestižne. Vhod na plažo ni kar tako, torbo ti pregledajo policisti. Tudi izhod ni povsod - razen seveda, če si gost enega od prekrasnih hotelov z lampinjončki, ki se nahajajo tik ob plaži.

Jutri se premaknemo v Ubud za ogled templjev in tradicionalnih obrti, menda pa se tam nahaja tudi Monkey Forest. Predvidoma ostanemo tam do sobote zjutraj, nadaljni plan je namreč odhod z ladjo na Flores. Sočustvujemo z ljubljansko vročino :(

Vulkani!

Če ste si predstavljali dvig na vulkan kot nekaksno romantično doživetje, potem se motite - kot smo se tudi me. Sicer nam ni bilo hudega, po nekem slučaju smo naletele na najmanj zahteven vulkan Bromo. Dvigaš se po nekakšnem črnem prašnem šodru, ki ti ob daljšem vztrajanju ostane v grlu in očeh. Na srečo je naš vzpon trajal slabe pol ure, pa še do tam so stopnice - pod vznožjem tega še aktivnega vulkana se namreč nahaja hinduistični tempelj, vulkan sam pa je za hinduiste sveta gora, kamor redno mečejo in žrtvujejo od živali, do rožic, s katerimi ti prodajalec besno maha tik pred objektivom, dokler ne sprevidi, da jih res ne boš kupil.

Na vulkan se običajno hodi gledat sončni vzhod, ampak takrat je kolosalna gužva, me smo ujele še zadnji dopoldanski trenutek, preden so krater prekrili oblaki in preden je začela nažigati vročina. Prav tako smo se izognile vsej gužvi - praktično smo bile same na vulkanu. Kar pa ne pomeni, da nismo videle sončnega vzhoda - punce so namreč vstale že ob pol petih zjutraj! :)

Vulkan se nahaja znotraj male planote in ga po poti do tam sploh ne vidis. Je pa na višini 2400 m!


Pot do tja je prelepa - skozi izredno slikovite gorske vasice, modro nebo in svez zrak. Vse planote in strmine, praktično celotni hrib je obdelan, četudi je naklona tudi do 70 stopinj. Resno! Vse je obdelano na roke, urejeno in neverjetno zeleno. Magda pravi, da se ne bo nikoli več pritoževala, ko bo treba iti delat na njivo! Vsaka vasica ima na začetku dva stebra, ki pomenita dobrodošlico. Ne glede na to, da se vasice in njive nahajajo na 1700 m višine, tukaj vseeno raste vse od a do ž. Pri nas pa na tej višini najdeš samo kamenje :(

Off to Bali in one hour.

Welcome to the jungle!

Prava džungla! Brez heca. Goga je mimogrede opraskala pajka, velikega dobrih 10-12 cm, ki ji je bingljal nad glavo. Baje strupen :/ Tukaj ni sprehoda po hosti in po brezpotju, kot ga poznamo v naši prelepi deželici, ampak se držiš ceste oz. uhojene poti. V džungli je vse namreč v mega proporcih - ni majhnih grmičkov, ampak je zgolj drevje in mega drevje. Neprehodno. Iz Malanga smo se dvignile na nekje 1300 m, kamor smo pripotovale v slabih treh urah in prevozile celih 70 km! Ni heca, še kolesarji, ki smo jih celo srečale na prvem klancu, so skoraj vsi zelo hitro omagali. Morate vedeti, da tukaj sicer ni kolesarjev, sem pa tja kak vnetež laufa.

Nastanile smo se v prelepem resortu, ki so ga kot prvi Environmental Educational Center v Indoneziji ustanovili leta 1990. V centru vzgajajo cel kup rastlin, ukvarjajo se z naravno medicino in izobražujejo lokalne kmete oz. poskušajo najti eko načine za uporabo in predelavo odpadkov.
Žal smo zamudile predavanje o tem, kako izdelati zdravila, smo pa zato naredile obhod po centru in si napasle oči na neštetih rožicah, herbah in žužkih. V našem bungalovu je bila z nami tudi teta žaba, ki se je skrila neznano kam, samo ko smo ugasnile luč, je malce zaregljala. Bungalov ima odprto kopalnico, tako da se tuširaš malodane v džungli, in tudi ponoči slisiš razne živali, žužke, če pa ne to, pa vsaj prepevanje molitev iz bližnjih in oddaljenih zvočnikov. Skratka, džungla ni tiho.

Nad resortom se lahko povzpneš po cesti navzgor do hinduističnega templja Jolotunda, o katerem legenda govori, da ga je zgradil kralj, ki se je tukaj znašel po neki poti. Kaksni poti, bogsigavedi- tukaj ni poti! Je pa zato asfaltna cesta, po kateri se pripodijo navzdol za špas motorji - točno veš, kdaj ga vozi fant ali dekle - fanje šibajo navzdol 100 na uro! V templju si lahko opereš noge, levo ženske, desno moški, otroci pa lahko preganjajo velike ribe na sredini. Zrak tukaj zgoraj je neverjetno bolj svež zaradi višine, ponoči pa se ne shladi preveč.

V bližini, 20 km stran (to pomeni slabo uro vožnje :) se nahaja izvir termalne vode in fenomenalen slap, malo višje v džungli, ki ima pada vsaj 100 m. Kopanju v bazenu smo se previdno in sramežljivo izognile, že tako smo bile glavna atrakcija. Menda smo ovekovečene na vsaj 50 fotografijah mimoidočih - miss, take photo together? Smo pa videle zmagovalne suvenirje - žive rakce s pobarvanimi flourestenčnimi hišicami!