Ljubo doma, konec dobro, vse dobro. Prtljaga cela, pravočasna, popotnice v enem oz. treh kosih, skratka, vse bp (brez problemov :). Borba s spancem v izogib jetlag-a dobljena, zgodnje jutro in pozen večer, kot se za domači teren spodobi. Suho perilo v pol dneva brez kančka vlage, vroč (in neslan!) tuš ter svež zrak ob primorski obali v zgodnjem jutranjem teku, ko sonce pred osmo ne žge tako na polno, tako kot na drugem koncu sveta. Kristalno jasen pogled na piransko cerkev in modrina, ki ob svitu ne izgine. In tišina brez zvonenj ali hupanj v neenakomernem ritmu.
Ne zdi se veliko, pa vendar pomeni vse. Šele ko tega ni, se zaveš, kako smo priviligirani in kako je tukaj vse samoumevno. Pa ni. Moja največja skrb pred potovanjem je bila voda. Pa ne voda za tuširanje, ampak pitna voda. Kje bo, kakšna bo, ali jo bo dosti? Naenkrat zamenjaš svoje prioritete in si zadovoljen z osnovnim, z manjšim prenočiščem, s plastenko vode, zmečkano zmerno svežo majico in neurejenimi lasmi.
Selfi, hčerka jemenske lastnice našega zadnjega prenočišča v Bogorju, je pred leti s sinom prvič obiskala Evropo. Ko sem jo vprašala, kaj je odnesla od tega potovanja, je odgovorila, da je ponosna na svojega sina, ker sedaj prinese odvečno embalažo in zmečkane papirčke v žepu do koša in jih ne odvrže na ulico; da si sam plača za svoje stvari in da ve, da je možno hoditi v službo in hkrati skrbeti za dom brez hišne pomočnice.
Kaj pa jaz? Brez odvečnih modrovanj in pametovanj je vse skupaj zelo preprosto. Veselje ob tem, da lahko hodim, grem in pridem, da se lahko smejem in klepetam z neznanimi ljudmi brez strahu in nezaupanja, da me ne moti, če se nekdo na ulici obregne vame, da lahko zamahnem z roko ob postranskih zadevah. Malce več potrpljenja in osvežene perspektive o tem, kar je zares pomembno. Bistveno je le, da ne pozabim prehitro. To še preradi počnemo.
Hvala vsem, ki ste redno in neredno spremljali tok mojih smislov in nesmislov ali pa nas razveseljevali z vašimi novičkami in komentarji.
Huh, mama je ravnokar prinesla svežo melono na mizo, jaz pa se grem čofnit v vodo ...
V neumornem iskanju modernih komunikacijskih povezav po odročnih krajih je bila z vami Helena oz. če vam je ljubše včasih tudi Helga, Helca, Angela in Angelca. Pa še kdaj, ne? :)
Lep zaključek vandranja, tele tvoje misli...Je treba res včasih pokukati v povsem drug svet, da se zavemo, da le ni vse tako samoumevno, da znamo ceniti tisto, kar imamo, da razumemo različnost - skratka, takile skoki nam pomagajo rasti, nam pomagajo pri ločevanju pomembnih od ne tako pomembnih stvari za naše bivanje.... in še in še... Bogatijo nas. Da bi le znali čimveč spoznanj ohraniti karseda dolgo.
ReplyDeleteNisem vsega prebral do konca ker se branje vstavilo na tej fotki. Lušna si. Bejba kaj delaš danes zvečer? ;)
ReplyDelete