Gili Meno oz. manj je več

Gili Meno je najmanjši izmed treh Gili otočkov, ki se nahajajo na severovzhodu Lomboka. Verjetno ste že ugotovili iz naše net odsotnosti, da je tukaj preveč lepo, da bi človek posedal na netu. V bistvu prebivamo na eni taki rajski razglednici, k čemur spadajo bele peščene plaže, turkizno modra voda, poležavanje na bambusovih ležalnikih, razni sadni koktejli, naplavljene korale ob vodi, sončni vzhodi in zahodi, skratka, takle mamo :)

Gili Meno lahko obhodiš v slabi uri, tukaj ni preveč prenočišč, tako da je občutek zelo domač. Prenočišča so prekrasni bungalovčki, dražji imajo celo sladko vodo. Me smo seveda v bolj skromnem bungalovčku s slano vodo, ki sploh ni tako slaba. Dokler si z njo ne umijes zob :( Imele smo srečo z nastanitvijo, ker so bungalovčki precej dragi, tudi po 100 $ na noč. Naš se nahaja na obali, pred njim so 4 paviljončki oz. tukaj jim pravijo beruge, je bolj skromen, ampak kljub temu imamo vse, spale smo tudi v precej slabših. Zajtrk imamo na plaži, prav tako kosilo - ponavadi imajo prenočišča tudi kuhinjo, kjer ti pripravljajo hrano čez cel dan in ti jo prinesejo v paviljonček.

Za nas skrbi Ibu Ati (mama Ati), ki je precej preprosta ženička, vendar zelo prijazna in dobrovoljna. Ima 5 otrok, najmlajša ima 9 mesecev in ji je ime Luna. Luno non-stop prevaža naokrog v vreči, Luna se ne pritožuje kaj dosti, ampak se samo heheta. Ima punk frizuro, še posebej zjutraj, ko se zbudi. Blizu Ibu Ati ima štand (edini štand na otoku) njen oče, papa Botol in njegova stara žena - imata vsega skupaj 10 otrok. Papa Botol je povsem brez zob. Vsi nenehno pozdravljajo, klepetajo in nas učijo sem in tja kako indonezijsko besedo. Mama Botol ima na veji obešeno belo obleko, ki jo da nase takrat, ko moli. Tu je namreč muslimansko področje.

Zvečer se pritepe veliko komarjev, ki po nekem čudnem ključu puščajo vnemar Gogo in Magdo, jaz pa lahko samo na svojem levem gležnju preštejem celih 26 pikov. ???? Zato vsak večer familija Botol in Ati zakurijo ogenj, da odganjajo komarje. Imamo tudi mreže, spreje in kadila, ampak očitno ne pomagajo prav dosti. Eno jutro sem se zbudila s kompletno popikano levo platjo zadnjice!!!!! Zvečer nam delajo družbo geckoti, ki spuščajo nekakšne glasove, kot da bi regljali. Niso tako tihi, kot bi človek sodil po njihovi velikosti. Kar nekaj časa smo potrebovale, da smo nočno reglanje pripisale njim.

Sicer pa nam dnevi minevajo po zelo mirnem ritmu. Večinoma snorklamo in vneto opisujemo ribe že na izhodu iz vode. Pred našim bungalovom so krasne korale, rib pa je več na drugi strani otoka. Na enem delu plaže, ki je dokaj zapuščen dostikrat pridejo zelve zakopat svoja jajca v pesek. Na otoku se namreč nahaja mini rezervat za želve - okoliški fantje ponoči iščejo jajca in jih prinesejo enemu izmed domačinov, ki je za njih organiziral cel bazenček. Hrani jih, dokler niso dovolj samostojne, da jih izpusti. Vse to počne na lastno pest in lastne stroške - želve so namreč ogrožena sorta. Včeraj ponoči smo jajca iskale tudi me, vendar brez uspeha. Menda smo zamudile za en dan polno luno, kadar želve še posebej prihajajo na obalo. Smo pa zato občudovale neverjetno zvezdnato nebo, ki je sijalo v neštetih zvezdah. Aha, danes smo na sosednjem otočku Gili Air plavale skupaj z mimoidočo želvo med koralami. Saj ne, da bi hotele biti kičaste, ampak res je tako :)))

Vsako jutro doživimo prelep sončni vzhod, za katerega se splača potruditi in vstati pravočasno. Barve so prekrasne. Zdaj vem, zakaj je Turner lahko slikal takšne slike - človek je vstajal dovolj zgodaj! Zvečer se ponavadi člani familije, sosedi in še kakšni padobranci zberejo po berugami, klepetajo, ali pa igrajo kitaro. Naši bungalovi so malce bolj oddaljeni od centra, tako da je dosti bolj intimna atmosfera.

En dan, ko sem vsa prehlajena sedela pod berugo in se nisem mogla kopati, sem pobarala Ibu Ati, če ji lahko okrasimo beruge s koralami. Vse beruge ostalih prenočišč so namreč na raznorazne načine okrašene v tradicionalnem stilu. Nič ni imela proti, tako da že nekaj dni štrikam vozle, mama Botol (babica) nabira korale, pomagajo pa tudi okoliški fantje. Kdo bi si mislil - ustvarjanje hitro pripelje ljudi skupaj.

Aja, maček!!! Ta nesrečna žival od Ibu Ati vsakič zavoha, kdaj se jè, pa tudi, če se ne jè. Javka in jamra z zelo domišljenim načinom, da bi se ga le usmilili. Mimogrede se zavleče kar v bungalov, danes pa sva ga z Magdo skorajda pohodili, ker se je valjal po našem predpražniku. Jajčka pa noče jesti. Izbirčnež.