Bogor

V petek smo naredile premik iz Balija na Javo. Noč smo prekinkale za opuščeno mizo na letališču in prišle v zgodnjem jutru v Jakarto. Zopet podoben zatohlo vroč zrak kot tisti prvi dan, ko smo prispele v Indonezijo. Ampak zdaj smo ga že navajene. Niti ni več naporen, tudi znojiš se ne preveč, samo nenehno si vlažen. Ker so nam vsi popotniki po vrsti odsvetovali Jakarto, je Goga našla idejo za sosednje mesto Bogor, ki sicer ni tako majhno, ampak bolj znosno za bivanje. Jakarta bo namenjena le enemu manjšemu izletu.

Čeprav izmučene do konca, smo se optimistično usedle na public bus, ki pelje do prelaza 1500 m visoko, nedaleč od Bogorja - menda nekih 20 km stran. Utrujenost je naredila svoje. Kljub temu, da vemo, kako poteka javni prevoz v Indoneziji in kako lahko zahladi na višini, smo se odpravile tja ne preveč zgodaj, brez anorakov ali kakšnega dodatnega puloverja. Avtobus se seveda odpravi na pot takrat, ko se napolni do te mere, da se prevoz splača - to pomeni vsaj uro in pol čakanja pri prižganem motorju, vdihavanja smoga in vročega gužvanja na majhnih sedežih. Naslednji dve uri mineta v polžjem premikanju med trobljenjem, hrupom, motorji, malimi tovornjački, zastoji, nadobudnimi kitaristi, ki si z brenkanjem in preskakovanjem z busa na bus služijo dinarčke ter prodajalci, ki glasno (in zelo doooolgo) reklamirajo razne produkte, vodo, pečene kolačke in radovedni sopotniki, ki so polni vprašanj.

Stoično prenašamo pot, dokler ne začne pihati in na polno deževati, ura je pozno popoldne, mi pa smo še vedno 5 km stran od prelaza, prevoz nazaj pa je že pod vprašajem. Ob 6h, ko bo tema, ne bo več variante za prevoz nazaj. Hop v nalivu dol z avtobusa pod naključno streho, Magda mahne edinemu taxiju, ki se zares slučajno pripelje naokrog (v Bogorju taxijev sploh ni), čez čas ga zamenjamo za mali prevozni kombi angkot, stojimo v koloni še nadaljni 2 uri, dokler skoraj ob 8h zvečer ne prispemo nazaj v naše prenočišče. Toliko o javnem prevozu. Dež pa v Bogorju menda pada vsaj 300 dni na leto.

V centru Bogorja se nahaja ogromen botanični vrt s številnimi palmami, rastjem, rožicami in nasadi. Ravno pravšnje za naš odmor po transportnih naporih prejšnjega dne. Res smo bile že kar malce malodušne in brez energije. V parku je tudi zooliški muzej, kjer je, verjeli ali ne, tudi okostje pravega kita!!!

Takole izgleda Goga v svojem fotografskem deliriju :)) Tule se trudi fotografirati mestno šolo, seveda nas vljudno povabijo notri (mislim, da so se ustrašili, da jim bo Goga pomečkala vso živo mejo) in naenkrat smo obkoljene s tamalčki v ljubkih šolskih uniformah. Hm, kaj nismo na dopustu? Očitno nam šola ne uide (Goga je namrec ravno tako toršica kot jaz)!

Jutri jo z Magdo mahava v Jakarto, Goga pa se po včerajšnji izkušnji s prometom temu odpoveduje. Ampak midve jo bova tja prebrisano mahnili z express vlakom. Ha!