Surf, sifon in ščurek

Glede na množico postov, ki so se včeraj pojavili na blogu, ste verjetno že sami ugotovili, da smo spet naredile premike v bolj obljudena območja. Predvčerajšnjim smo prišle zopet na Bali po raznih peripetijah. Z Gili otokov bi morale namreč ujeti zgodnji trajekt na Bali, ki ga je imela v svojem paketu le ena agencija na Giliju, vendar se je itak pokazalo, da temu ni tako. Na trajekt na jugu Lomboka smo prišle šele nekaj čez dvanajsto uro. Nič presenetljivega, tega smo že navajene, vendar to pomeni, da prideš na svoj cilj takrat, ko je že tema. V pristanišču Padangbai na Baliju so nas naložili kot sardine z ruzaki in torbami in štirimi velikimi Španci in štirimi malo manjšimi Danci v en mini bus. Namesto da bi nas bus pustil v centru Denpasarja, nas je odvrgel bolj na obrobju. Ura je bila sicer 8 zvečer, vendar noben bemo (mali prevozni kamioncek) ob tem času ne vozi več, taxijev ni nikjer na spregled, me pa sestradane in pretresene in prepihane od trajekta. Iz enega vogala je pritekel precej potetoviran mladenič in nam skupaj z Danci uredil prevoz z enim tovornjačkom do centra. Spimo v enem hindu prenočišču, ki ima precej veliko teraso in dvorišče, sladko vodo in enega ščurka ali dva ter precej interesanten sistem sifonov na veceju. Ampak za sladko vodo človek vse potrpi. Goga in Magda samo izmenično šibata ven iz veceja in mečeta gomazečo nesnago ven na dvorišče. Jaz pa se itak tuširam brez leč in vidim samo večji rjavi madež, ki se malce hitreje premika po kopalnici. Pa da ne bi kdo mislil, da je to umazanija, ki teče z mene! :)

Denpasar je center Balija in veliko smo si obetale od pohajkovanja po njegovih marketih - imajo market za hrano, začimbe, sadje, vreče rož za darovalne posodice ter obilico drugih potrebnih in nepotrebnih reči. S to izjemo, da tukaj market za turiste ne pomeni dobrega nakupa - za ilustracijo: za 7 mini bananic so nam postavili ceno 4 E, za pol kile kave in dva čaja 35 E, za štiri male vrečke začimb pa celih 35 E. Zlomka, vendar! Kljub temu, da se na ves glas režimo tem cenam, branjevke še kar vztrajajo v upanju celomesečnega zaslužka na naivnih turistih. Goga jim je priredila pridigo o karmi in lažeh. Skratka, kafe smo na koncu kupile kar v marketu, ven iz marketa pa smo našle par prodajalnic, kjer nam je pri nakupu pomagala ena izmed domačink.

Mahnile smo jo na manjši izlet na obalo, da si ogledamo prekrasen tempelj na obali, Pura Tanah Lot. Templjev imamo sicer že vrh glave, ampak ta je res markanten. Dostop do njega zapira plima, vendar smo prišle dokaj zgodaj, da smo lahko naredile še par slik po oseki. Vstop v tempelj pa je žal dovoljen samo domačinom.
Privoščile smo si še eno noč luksuza sladke vode in ščurkov ter se danes zjutraj premaknile v Kuto, od koder imamo danes ponoči tudi let v Jakarto. Let je pravzaprav bolj jutri zjutraj, ampak moramo biti na letališču že ob 4h ponoči, tako da se za nocoj odpovedujemo prenočišču.

Najboljše pa pride sedajle na koncu - jaz in Magda sva officially prave surferke! Danes sva si sposodili surf, in to ne kakršnegakoli! To ni bil surf za začetnike, niti ni imel povoščene površine, da bi človek lahko lepo stal. To naju ni prav nič zadrževalo pri tem, da ne bi zajahale par valov. Na sliki lahko občudujete vstajenje svete Magdalene na surfu in kolosalen let s surfa po fenomenalno odpeljanem valu svete Helene. Današnji izkupiček poleg peska za kopalkami so seveda tudi obtolčena kolena in temnejše rožnato in rdeče obarvani dve dekleti. To tudi ni tako slabo, se vsaj potolčena kolena stopijo v podoben odtenek na nogah. K temu spadajo tudi usta Angeline Jolie oz. zatečene rdeče žnable. Od sonca, ne od padca, da se razumemo.