Jakarta jalan jalan

Jalan pomeni pot, jalan jalan pa sprehajati se. Torej, sprehod po Jakarti. Sproščujoč in miren izlet v Jakarto. Da, tudi to je možno, če je nedelja in se izogneš jutranji množici ter vzameš express vlak do zadnje postaje, ki pelje točno v center starega mestnega predela Kota. Kota je najstarejši zametek mesta, ribiško pristanišče, od koder se je Jakarta razširila na jug. V 17. stoletju so po hinduistih, Portugalcih in nato islamistih prevlado prevzeli Nizozemci in poimenovali mesto Batavia po starem germanskem plemenu. Ime se pojavlja vsepovsod, cafe Batavia, airline Batavia, hotel Batavia, ipd. Sledove nizozemskega kolonializma je videti v arhitekturni zasnovi jedra, okrog glavnega trga Taman Fatahillah stojijo stavbe v holandskem stilu, do pristanišča pa vodi širok kanal, kjer še vedno stoji dvižni most po holandskem vzoru iz 17. stoletja. Malce nenavadno glede na to, da pričakuješ nekaj povsem drugega. Sicer tile opisi zvenijo dokaj romantično, realnost je vendarle nekoliko drugačna. Večina stavb je v razpadajočem stanju, kanal je zgolj smrdljiva stoječa voda, kjer plavajo gomile smeti in plastike. Seveda je tudi vonj temu primeren. Ampak občutek prostora je zelo širok, ceste dihajo, tudi smoga ni bilo občutiti tako, kot ga je bilo videti z vlaka, ko smo prihajale v Jakarto.

Verjetno smo imele malce sreče z izbiro dneva, saj je bilo tudi prometa dokaj malo, k temu spada tudi občutno manjša doza trobljenja in vriskanja po cestah. Če iščeš cenejši prevoz, so v glavnem mestu na razpolago mali trikolesni rdeči bemoti, ki so tukaj menda še iz 60-tih let. Zanimivo je, da si lahko na glavnem trgu izposodiš popolnoma nova kolesa, tako moška kot ženska. K izposoji pa obvezno spada tudi klobuček! Kot da si v Amsterdamu. Najverjetneje je bil to tudi cilj prvotnih kolonialistov.

Na koncu kanala se nahaja opazovalni stolp, watchtower, od koder se vidi pristanišče in pa naselje Sunda Kelapa. To je staro ribiško naselje, ki se menda ni spremenilo že stoletja. Zjutraj se tam nahaja ribji trg, Pasar Ikan, nato pa ribe nadomesti običajna navlaka, ki smo jo sedaj že povsem navajene. To je bolj podobno naši predstavi Jakarte v glavi, ulice se vse bolj ožajo, čedalje več je smeti in umazanije. Na koncu obstaneš pred mini pokrito uličico, ki vodi med ozkimi na pol zgrajenimi domovanji. Mnoga so izredno preprosta, spodaj imajo mini trgovinico, na enem kvadratnem metru popolnoma natlačeno z robo, ali pa so zgolj servis za računalnike, frizeraj, šivalnica ali kuhinja. Vmes se potikajo popolnoma garjavi mački, sušijo slaniki, med vsem tem pa tekajo otroci v zelo čistih oblačilih. Nikakor nismo mogle dešifrirati, kako jim to uspe. Že oprati perilo v takšnem okolju je verjetno cel podvig. Uličica se namreč odpre v del kanala, kjer stoji že omenjena črnosivozelena gosta brozga, čez kanal vodijo leseni razrahljani mostički, nad vsem skupaj se sušijo ribe in perilo na obešalnikih. Na kanalu plavajo leseni čolnički, ki se ponujajo tudi kot vodni taxi. Nismo tvegale kakšnega štrbunka v tole čorbo. Mislim, da nobena od nas ne bi skakala za drugo, če bi prva padla v vodo.

Se pa nahaja na kolih nad vodo tudi mala zelena džamija. Na enem od mostičkov pa stoji koliba, kjer ti želijo zaračunati vhod v staro pristanišče. Ker smo imele pogleda in vonja nanj kar dovolj, smo jo mahnile nazaj čez tunelček med hiškami. Tudi tukaj dekoracija ne uide, na podrtih balkončkih in poličkah se kljub vsemu nahajajo teglci z rožcami.

Ljudje so izredno prijazni, vsi ti mahajo, da bi jih slikal, niti eden ni pomolil roke za denar, kaj šele, da bi te cukal za kakšen drobiž. Kličejo za tabo mister, mister, foto! In potem se hahljajo na ves glas, ko jim fotografijo pokažeš.

Že zgodaj popoldne smo bile nazaj doma, ravno preden je padla prva kaplja dežja v Bogorju. Nazaj grede nam je bilo prihranjeno skakanje med vlaki - do svojega vlaka namreč najhitreje prideš tako, da skočiš med odprtimi vrati vlakov z enega na drugega. Sledi le še pakiranje, jutri nas namreč čaka odhod na letališče, kjer bomo imele obilico časa za kvartopirski turnir (Magda si že mane prste :). Vendar nikar še ne obupajte z blogom, čaka vas še par postov, preden se dokončno poslovimo.