Yogyakarta II. oz. wc, smeštaj in razno

No, se zmeraj o Yogyakarti:

Najprej prenočišča! Kar se podrazumeva pod prenočišče je bolj soba. Soba pomeni sobo brez oken, mogoče celo ima okno, ampak to po vsej verjetnosti gleda na hodnik. Kar pa ti kot prebivalec ne bi rad, še posebej, če prilezeš v prenočišče po dveh neprespanih nočeh in še vedno v istih, rahlo zaudarjajočih oblačilih. Cena je seveda na osebo, ne na sobo, tudi če ima soba eno posteljo, na kateri spijo tri osebe. Zlomka, vendar, saj to je le dodatni strošek, če moraš dat na posteljo še kakšno blazino in jo obleči v prevleko! Zaenkrat ne vem, če katera od mojih sostanovalk smrči, ker jaz trdno spim. Goga se ravno pritožuje zraven mene, da sem jo 2x nokautirala v nogo s konkretnim šusom. Hm. Menda se je tudi prevračala dol s postelje, ker se je Magda na drugem koncu obračala?? Nič ne vem o tem, ker sem spala (trdno) na sredini. Ta komoditeta stane celih 11 E za vse tri skupaj.

WC! No, vsekakor se moramo ozavestiti, da smo v muslimanski deželi, kjer je na wc-ju navada, da pridno pereš guzico po vsakem obisku. To je povsem zaželjeno, ker si tako čist vsaj nekje. Brez heca! Sicer pa smo že tega navajeni, tako da se obnašamo po propisu. Je pa rahlo neugodno, če greš ven iz kakšnega bolj public wc-ja in imaš pol hlač mokrih, ker ne znaš operirati s tušem. Tuš je namreč kar konkretna obrambna šprica z močnim curkom, ki bi bil povsem primeren, če bi človek sedel na wc-ju. Ker pa se ne usedaš na public wc-je, potem tudi ne moreš pravilno ciljati. Toliko o tem. Aja, wc je vsekakor lahko tudi vizualno presenetljiva izkušnja. Naš je bil celo na stopnici poleg navadnega tuša in lambrčka za zlivat vodo v školjko. Wc-papir je pa itak presežek. Izkoriščamo ugodnosti bolj urejenih turističnih atrakcij, kjer se wc papir vseeno nahaja. Seveda se tudi operemo kljub papirju. :)

Futr: zaenkrat še brez prebavnih težav kljub tradicionalni prehrani na ulici. Jemo razne pikantne juhice z rižem (Sato Ayam), pečeni nudli z zelenjavo (Me Goreng), soja in extra chili, zavitke - mesne in zelenjavne, nekatere servirane v listih. Vse pa za manjše dinarčke; npr. za tri osebe včasih 5 E ali pa tudi za tri osebe samo 1.7 E. Smo pa poskusile bajne sadeže, ki smo jih kupile na stojnici ob cesti - male zelo rumene banane s tanko kožo (pisang), nekakšne nenavadne rjave sadeže s kačjo kožo, znotraj belo meso v obliki česna, potem pa še koščica zelo gladka - temu se reče salak (če se prav spomnim) in je vrhunsko! Nadalje smo poskusile ogromen zelen "oreh", ki ima črne pike oz. bodice, znotraj pa se pretvarja, da je bel zelo kompakten ananas s koščicami od lubenice. Nekaksno sladko kisel okus. Noro!

Transport: zelo pogosti avtobuski (npr. iz letališča avtobus 1A do centra, če koga zanimajo detajli 0.3 E), oz. taxiji, katerih še nismo popolnoma dešifrirale - nekateri imajo meter, nekateri ne, nekateri te peljejo za eno ceno, za katero drugi nočejo niti štartati. Skratka, zgleda da je (vsaj po Jakarti) tale Bluebird taxi zelo zanesljiv in cenovno primeren (ima meter). Za vsak slučaj, da nas Katarina ne bo zezala do nadaljnega, se bomo izognile podatkom o ceni za taxi med terminali Jakartskega letališča. Sicer pa je strašna gužva po cesti, vozijo po levi in vedno se oziram v napačno smer, ko je treba prečkati cesto, vendar promet teče 40 km/h ves čas, tako da ni zastojev, ni panike, niti ni nesreč in vse se zmenijo s hupanjem. Je pa zanimivo, kaj vse se da natovoriti na en bicikel ali motorino. Najbolj luškani so otroci, ki se vesijo staršem po motorinu vsepovsod.

Okolica Yogyakarte: driver Andi, ki nam ga je preskrbel naš Fredi od včeraj, nas je peljal naokrog. Andi dela v javanskem lutkovnem gledališču poleg Sonobudoyo muzeja, oz. to gledališče je menda celo njegovo, avto je super večji avto z air-con, zelo čist in urejen, dokler dekleta ne jedo tam banane. Šli smo v predel zunaj mesta, kjer izdelujejo keramiko - vsaka hiška ima nekakšno trgovino, galerijo in razstavni prostor, kjer prodajajo raznorazno keramiko, od ogromnih buda, do hindu božanstev, do ogromnih vrčev, vaz in lončkov, med katerimi se znajde, verjeli ali ne, tudi kakšen ogromen kip rimskega vojščaka. Menda dosti prodajajo tudi po naročilu v Holandijo (to so njihovi bivši kolonialisti). Za eno od hiš smo si ogledali potem tudi izdelavo - imajo ogromno zidano peč, ki zgoraj sploh ni zaprta, spodaj kurijo, notri naložijo ogromne vrče skoraj do stropa. Marsikateri od starejših ljudi še vedno nosi na ramah vrče ali poriva naložen bicikel pes do marketa.

Na drugem delu Yogyakarte pa smo zašli v srebrno hišo Kota Gede (Kota pomeni manjše mesto), kjer smo videli proces izdelave filigrana od začetka do konca, s tem, da tudi srebro sami topijo in mešajo ter ročno izdelujejo žico in trakove. Seveda temu pripada tudi prodajna galerija, kjer so te stvari neverjetno poceni. Goga npr. je padla v shopping šok in kupila iz vsake vitrine vsaj eno stvar :) Andrej, nikar ne skrbi, vse je bilo pod kontrolo, tako da smo v kritičnem momentu pridno zapustili srebrno hišo brez uporabe prisilnega jopiča.

Nasploh je mesto precej podobno nekaterim delom Sarajeva (res je Vedran!), vsaj po galami in nagužvanih trgovinicah ali raje garažnih dvoriščih, kjer se dobi vse od srebrnih kupol za mošejo do plastičnih migajočih rožic. Seveda ne manjka prodajalcev na zebrah - Andi recimo pridno zaklepa avto takoj, ko se usedemo vanj.

Toliko. V naslednjem postu malo o templjih Prambanam in Borobudur. Tukaj danes tudi spimo - zaslužile smo si bolj komotni počitek v extra rezidencah Manohara poleg samega Borobudurja, + zajtrk + vstopnina v tempelj, vse skupaj za 29 E na osebo, kar je super glede na to, da je samo vstopnina 14 E. Po vseh spalnih peripetijah nam malo bolj komotni počitek prav pride.
Aja. Andrej - Goga stalno vdira v kopalnico - ali je to tudi sicer njena navada? ;)