Prava džungla! Brez heca. Goga je mimogrede opraskala pajka, velikega dobrih 10-12 cm, ki ji je bingljal nad glavo. Baje strupen :/ Tukaj ni sprehoda po hosti in po brezpotju, kot ga poznamo v naši prelepi deželici, ampak se držiš ceste oz. uhojene poti. V džungli je vse namreč v mega proporcih - ni majhnih grmičkov, ampak je zgolj drevje in mega drevje. Neprehodno. Iz Malanga smo se dvignile na nekje 1300 m, kamor smo pripotovale v slabih treh urah in prevozile celih 70 km! Ni heca, še kolesarji, ki smo jih celo srečale na prvem klancu, so skoraj vsi zelo hitro omagali. Morate vedeti, da tukaj sicer ni kolesarjev, sem pa tja kak vnetež laufa.
Nastanile smo se v prelepem resortu, ki so ga kot prvi Environmental Educational Center v Indoneziji ustanovili leta 1990. V centru vzgajajo cel kup rastlin, ukvarjajo se z naravno medicino in izobražujejo lokalne kmete oz. poskušajo najti eko načine za uporabo in predelavo odpadkov.
Žal smo zamudile predavanje o tem, kako izdelati zdravila, smo pa zato naredile obhod po centru in si napasle oči na neštetih rožicah, herbah in žužkih. V našem bungalovu je bila z nami tudi teta žaba, ki se je skrila neznano kam, samo ko smo ugasnile luč, je malce zaregljala. Bungalov ima odprto kopalnico, tako da se tuširaš malodane v džungli, in tudi ponoči slisiš razne živali, žužke, če pa ne to, pa vsaj prepevanje molitev iz bližnjih in oddaljenih zvočnikov. Skratka, džungla ni tiho.
Nad resortom se lahko povzpneš po cesti navzgor do hinduističnega templja Jolotunda, o katerem legenda govori, da ga je zgradil kralj, ki se je tukaj znašel po neki poti. Kaksni poti, bogsigavedi- tukaj ni poti! Je pa zato asfaltna cesta, po kateri se pripodijo navzdol za špas motorji - točno veš, kdaj ga vozi fant ali dekle - fanje šibajo navzdol 100 na uro! V templju si lahko opereš noge, levo ženske, desno moški, otroci pa lahko preganjajo velike ribe na sredini. Zrak tukaj zgoraj je neverjetno bolj svež zaradi višine, ponoči pa se ne shladi preveč.
V bližini, 20 km stran (to pomeni slabo uro vožnje :) se nahaja izvir termalne vode in fenomenalen slap, malo višje v džungli, ki ima pada vsaj 100 m. Kopanju v bazenu smo se previdno in sramežljivo izognile, že tako smo bile glavna atrakcija. Menda smo ovekovečene na vsaj 50 fotografijah mimoidočih - miss, take photo together? Smo pa videle zmagovalne suvenirje - žive rakce s pobarvanimi flourestenčnimi hišicami!
Prava džungla! Brez heca. Goga je mimogrede opraskala pajka, velikega dobrih 10-12 cm, ki ji je bingljal nad glavo. Baje strupen :/ Tukaj ni sprehoda po hosti in po brezpotju, kot ga poznamo v naši prelepi deželici, ampak se držiš ceste oz. uhojene poti. V džungli je vse namreč v mega proporcih - ni majhnih grmičkov, ampak je zgolj drevje in mega drevje. Neprehodno. Iz Malanga smo se dvignile na nekje 1300 m, kamor smo pripotovale v slabih treh urah in prevozile celih 70 km! Ni heca, še kolesarji, ki smo jih celo srečale na prvem klancu, so skoraj vsi zelo hitro omagali. Morate vedeti, da tukaj sicer ni kolesarjev, sem pa tja kak vnetež laufa.
Nastanile smo se v prelepem resortu, ki so ga kot prvi Environmental Educational Center v Indoneziji ustanovili leta 1990. V centru vzgajajo cel kup rastlin, ukvarjajo se z naravno medicino in izobražujejo lokalne kmete oz. poskušajo najti eko načine za uporabo in predelavo odpadkov.
Žal smo zamudile predavanje o tem, kako izdelati zdravila, smo pa zato naredile obhod po centru in si napasle oči na neštetih rožicah, herbah in žužkih. V našem bungalovu je bila z nami tudi teta žaba, ki se je skrila neznano kam, samo ko smo ugasnile luč, je malce zaregljala. Bungalov ima odprto kopalnico, tako da se tuširaš malodane v džungli, in tudi ponoči slisiš razne živali, žužke, če pa ne to, pa vsaj prepevanje molitev iz bližnjih in oddaljenih zvočnikov. Skratka, džungla ni tiho.
Nad resortom se lahko povzpneš po cesti navzgor do hinduističnega templja Jolotunda, o katerem legenda govori, da ga je zgradil kralj, ki se je tukaj znašel po neki poti. Kaksni poti, bogsigavedi- tukaj ni poti! Je pa zato asfaltna cesta, po kateri se pripodijo navzdol za špas motorji - točno veš, kdaj ga vozi fant ali dekle - fanje šibajo navzdol 100 na uro! V templju si lahko opereš noge, levo ženske, desno moški, otroci pa lahko preganjajo velike ribe na sredini. Zrak tukaj zgoraj je neverjetno bolj svež zaradi višine, ponoči pa se ne shladi preveč.
V bližini, 20 km stran (to pomeni slabo uro vožnje :) se nahaja izvir termalne vode in fenomenalen slap, malo višje v džungli, ki ima pada vsaj 100 m. Kopanju v bazenu smo se previdno in sramežljivo izognile, že tako smo bile glavna atrakcija. Menda smo ovekovečene na vsaj 50 fotografijah mimoidočih - miss, take photo together? Smo pa videle zmagovalne suvenirje - žive rakce s pobarvanimi flourestenčnimi hišicami!
Ta fotka z rižom mi je super. Kaj a ni malce umazana za otroke, ali si lahko želim takše imunski sistem? Btw rakci so čist nori. Spomnijo me na poceni čigumije kjer zraven dobiš še tatoo za nalimat :)
ReplyDelete