Ljudje na drugi strani zemlje

Predvsem vstajajo zelo zgodaj. Življenje se odvija že od pete ure dalje. Morda tudi zato, ker je ob 6h zvečer že tema. Veliko se smejejo, še posebno, kadar jo mahaš mimo s fotoaparatom in jih sprašuješ, če jih lahko slikaš. Mnogi ti postavljajo podobno vprašanje nazaj. Na ulici te pozdravljajo in sprašujejo, od kod si. Nekako se počutiš domače in dobrodošlo. Njihovi nasmehi izdajajo, da za svoje zobke ne skrbijo tako redno.

Neverjetno so iznajdljivi, ko gre za transport tako ljudi kot razne robe. Na svoje motorje ali kolesa lahko natovorijo popolnoma vse, ne glede na dimenzije, najsi bo to kup sena ali pa 10 m palmino deblo. Večkrat se sicer hihitamo ob kakšnih fotkah, ki krožijo po netu, vendar tukaj takšni prizori niso nič nenavadnega, tako da jih včasih kar pozabiš fotkat. Na enem motorju se lahko pelje tudi malce večja družinica - en otrok spredaj, tata, en otrok vmes v vreči v maminem narocju, mama, pa še kakšno bitje zadaj. Deklice in žene se dostikrat peljejo tudi z obema nogama na eni strani in pri tem spretno lovijo ravnotežje v ovinkih. Sicer pa so honde in toyote zelo pogoste, predvsem v večjih dimenzijah. Njihovi avtomobili so čisti in zglancani, vsepovsod so improvizirane mehanične delavnice. Med njimi se dostikrat znajde tudi kaksen manjši konj, kavbojski klobuk in rikša - lahko kolesna ali pa konjska različica. Sicer pa zelo lahkotno vijugajo med vsemi ostalimi prometnimi udeleženci. Zelo redko se pri tem kregajo, čeprav vsi gledajo, kdo bo koga prehitel. Sporazumevajo se z rokami, predvsem pa s nenehnim hupanjem.

Ročno delo je tukaj vsepovsod prisotno. S potrpežljivostjo, ki jo mi skorajda ne poznamo vec, ročno obdelujejo zemljo ali pa izdelujejo izdelke za življenje. Marsikateri prizori so za nas že davno izumrli. Temu sledi, da imajo mišičasta, zbita, žilava telesa. Kaksen šport neki! Sploh ga ne potrebujejo, njihova meča, stegna in bicepsi so razviti itak bolj kot pa pri kakšnemu športniku. Predstavljate si Popaja :)

Življenje se odvija na ulici, kjer posedajo ob svojem delu po cel dan, debatirajo z mimoidočimi ali s svojimi sosedi, več generacij živi skupaj in največkrat nadaljuje delo svojih staršev, predvsem kadar gre za obrti. V svojih prodajalnicah imajo razne preproge in ležišča, na katerih otrok ali mož mirno spita, dokler mama prodaja in streže strankam. Zadnjič smo v Malangu v eni izmed agencij zbudile agenta izpod mize, izza katere je krmežljavo mežikal, tako da ga nismo nadalje utrujale z angleščino.

Na Baliju, ki je edini hinduističen otok v Indoneziji, imajo vsepovsod darovanja bogovom. Pred prodajalnicami se kar na ulici sredi ceste nahajajo male košarice iz bambusovih listov, polne cvetja, riža in kakega cigareta, ki jih vsakodnevno poklanjajo bogovom. Pri obredu tudi pomahajo z dišečimi paličicami in s cvetom škropijo vodo po bivališčih in prodajalnicah. V njih se nahajajo tudi mala svetišča z oblečenimi božanstvi.

Ah, pa te toršice! Moja mama pravi, da jih itak prepoznaš na 100 m. Najprej nas na letališču v Jakarti ogovori mlada tovarišica iz Švice, ki jo maha surfat na Bali. Nato se nam na plaži v Kuti pridruži za večerjo tovarišica matematike iz Nizozemske, ki je bila že 2x na izmenjavah v Grosuplju. V hribih pri Trawasu me ustavi skupina otrok z učiteljico, ki se zelijo slikati z nami. Učiteljica seveda vpraša na koncu svoje učence: "Kaj boste rekli miss Heleni?" Očitno smo tovarišice povsod enake, hehe. Da ne pozabim omeniti, kako je Goga v cvetnem vrtu PPLH centra z vzgojno mimiko svojega obraza opozorila manjše japonsko bitje, ki je vneto trgalo velike hibiskusove cetove, češ da tega se pa ne sme. Tudi jaz se po svoji stari navadi nisem uspela zadržati in na avionu iz Dubaja ostro s prstom pokazala razvajenim arabskim otročicem, ki so hodili po slušalkah (ki smo jih dobili za gledanje televizije), da naj jih kar takoj poberejo. Takle mamo. Pa še neznansko svinjarijo so pustili za seboj. Samo so bili že predaleč.