Prambanan je največji hinduistični tempelj iz 9. st., ki je pod Unescom. Utrpel je potres 2006 leta, kar je povzročilo, da so se vse manjše strukture okrog glavnega templja porušile. Še vedno pa zgleda krasno in veličastno. Do tam nas je pripeljal naš potrpežljivi voznik Andi, kar je bilo sploh fino, ker nas je revež čakal zunaj ves čas, da si v miru ogledamo tempelj. Tempelj se nahaja v krasnem parku, zelo zelenem s kupom cvetja in dreves. Na vhodu te pričaka jasminov čaj in internet :) Pot ven pa je speljana skozi labirint tržnice, kar je podobno kot v naših supermarketih, kjer moraš mimo cele štacune, če hočeš eno čokoladko. Cena za tempelj je bila kar zasoljena za njihove razmere, in sicer celih 13 $. Ampak smo preživele res lepo popoldne. Očitno evropska dekleta pritegnejo pozornost tukajšnjih prebivalcev, saj se neizmerno radi slikajo poleg nas - še posebno Goga je na udaru s svojimi blond lasmi. No, danes je bila to tudi Magda, kljub črnim lasem. Za tiste, ki jih zanima kaj več, pa tale link: http://en.wikipedia.org/wiki/Prambanan
Še par besed o Borobudurju: Borobudur je največji budistični tempelj, ki se nahaja malce ven iz Yogyakarte (43 km). Pod do tja je kar trajala eno urco in še malce več, ker Andi vozi previdno počasi. Tempelj je prav tako iz 9. st., sestavljen pa je iz več nivojev, kvadratnih in krožnih, zgornji krožni nivoji pa imajo 72 zvonov, pod katerimi se nahajajo sedeči bude. Menda je treba tempelj do vrha prehoditi v smeri urinega kazalca, kar naj bi nekako ponazarjalo mandalo in molitev. Za srečo se moraš dotakniti glave bude pod zvonom. Goga je pod zvon poskušala pomoliti kar celo glavo. Seveda smo se vse tri dotaknile glave, jaz sem budo celo malce počohala po laskih in ušesku. Ker pa je bilo neznosno vroče, smo spremenile plan obhoda templja in smo jo mahnile najprej do vrha, potem pa v krožni smeri navzdol. Ob vznožju je treba zopet čez labirint, v katerem pa smo si privoščile zelene kokose!!! Kako jemo kokos - gospa ti z mačeto razseka kokos pri vrhu in ti ga postreže z žlico in slamico ter z odsekanim delom. Nakar popiješ vodo in postrgaš z žlico kokosovo meso, dokler se ti pač da. Malce je trdo, voda je najprej čudnega okusa, potem je pa ok. Tudi meso najprej deluje prazno, ampak ni, če vztrajaš par grižljajev. Zelo osvežilna zadeva. No, se link za vedoželjne: http://en.wikipedia.org/wiki/Borobudur
Glede našega zasluženega počitka pa takole - kot rečeno, včeraj smo si privoščile oddih v krasni rezidenci Manohara tik pod templjem (to smo ugotovile danes zjutraj, ko smo prilezle z zajtrka). Zelo urejena zadeva, majhni bungalovčki in travnata povrsina, air-con čisto preveč na polno in kopalnica, kot jo poznamo mi. Zajtrk smo jedle v paviljonu na verandi z ameriškim zajtrkom :( Očitno mislijo, da si turisti želimo tega. Smo pa zato zopet kosile za skupno 1,7 E pri teti na ulici od včeraj, ki nas je tudi naučila, kako se kaj imenuje po indonezijsko! Lačne ne bomo, hrano si znamo naročiti! Smo pa zato vztrajno sušile obleko - v zraku je toliko vlage, da obleke nikakor ne smeš puščati čez noč zunaj, ker bo bolj mokra kot takrat, ko si jo obesil.Goga pravi naslednje: Helena ves čas nekaj nateguje, da poka, potem pa zabije svoj čas v prenocišču s šivanko in cvirnom v roki. Boga reva še časa za čaj nima. Po šivanju je tako utrujena, da pade v komo, komaj jo zbudiš.
Ampak imam pa zato zašit ruzak! :)))
Trenutno pa se vam javljamo zopet iz Yogyakarte oz. kakor ji ljubkovalno rečejo Jogja. Preživele smo pot iz Borobudurja z local busom, ki je moral najprej popraviti gumo, nato pa nas je natovoril in odbrzel (pa ne 40 km/h!) čez vasice do Jogje. Air-cona ne rabiš, ker so vsa vrata in okna na polno odprta med vožnjo. Itak te boli glava - ali te prepiha klima, ali te nažge sonce, ali pa naravni air-con. Med drugim tudi teče od nas - več kot spijemo, več teče. Pa ne po grlu. Jaz jem še poleg tega pekoče stvari in Goga pravi, da sem potem kot turška savna. Nič pa se ne pritožuje, ko jo pahljam med kosilom s časopisom.Nadaljni plan: čakamo nočni vlak za Malang ob 1.30 ponoči. V Malang prispemo zjutraj ob 9h, torej še ena neprespana noč je pred nami. Imamo plan, da jo mahnemo v Padaan, nato pa s kamiončki v hribe 1600 m visoko v Penanggungan - to je v smeri vulkana, kjer je Environmental Educational Center, kjer nameravamo prespati in se odpočiti. Tu se bomo tudi malce aklimatizirale za naš vzpon na vulkan Bromo, ki je v bližini, nato pa jo mahnemo na Bali. Ker ne vemo, kdaj se bomo zopet dokopale do interneta, smo sedaj malce bolj klepetale.
No comments:
Post a Comment