Iz Lovine smo se premaknile na Lombok, seveda smo zopet vstale zjutraj (beri ponoči ob pol petih) in prispele z mini buskom do Padangbaia. To je pristanišče na vzhodu Balija, od koder gre trajekt na Lombok. Ker nam je ponovno nekdo želel zamenjati karto, smo bile tokrat bolj previdne in vse pregledale, da ne bi prišlo do kaksnih dodatnih doplačil, kot se je že zgodilo. Padangbai je majhno pristanišče, nekaj ribiških ladij, nekaj slow boatov in pa seveda trajekti. Malce so nas preusmerjali, nato pa smo le počakale na pravem vhodu. Pri njih se namreč hitro premislijo, na kateri trajekt bodo pravzaprav naložili potnike, tako da smo najprej čakale na napačnem terminalu, trajekt pa je štartal s kar precejšnjo zamudo, tako da smo še dobro naredile, da smo šle na jutranjo varianto. V nasprotnem primeru bi morale po temi iskati prenočišče v Mataramu, čemur se poskušamo izogniti, če se le da. Trajekt se je cijazil dobrih pet ur, turisti se ponavadi poknejo na palubo, da uživajo razgled, medtem ko so domačini pametno notri, ker te kar fino prepiha zunaj. Tudi me smo se posedle notri, zakomirale na stolih in odspale celo pot. Vsi otroci pa večinoma kar bosi begajo po trajektu in pomivajo poden s svojimi podplatki, ki so v hipu čisto črni!
Na Lomboku (to je otok vzhodno od Balija) smo prispele v zelo lepo pristanišče Lembar (lepo od daleč :), ko pa pristaneš, pa te napade galama prevoznikov in ponudnikov. Me smo imele organiziran prevoz do Matarama, ki je višje. Pot do Matarama je potekala zelo pestro, ker sem se celo pot pregovarjala z voznikom, da naj nas vendarle zategne na vrh Lomboka direktno do vasice Senaru pod vulkanom Rinjani. Mister Ali je bil med pregovarjanjem že na robu joka in živčnega zloma, ker mu je zvonil vmes telefon, Helena se ni dala, voznik je spraševal, kje naj ustavi, švedska družina poleg nas pa je bila bledo tiho. Skratka, čisto na koncu, ko nas je že besno hotel pustiti v centru Matarama, nam je le preskrbel prevoz do Senaru, me tri in Kanadčan Chris, ki je bil z nami v busu, smo se natrpali v taxi in nadaljevali pot. Do tam je dobre 2 do 3 ure, ampak pokrajina je prelepa. Popolnoma drugačna kot Bali, proti obali in severu je trava bolj suha, obala prekrasna, na njej rastejo palme, okoli so pa riževa polja. Preden prideš do severa, greš od Matarama dalje preko gorovij, kjer je zopet džungla, na cesti ob robniku pa posedajo opice in štejejo promet :)Od obale se dviga pot zopet navzgor proti vasici Senaru v notranjost, kjer je izhodiščna točka za pohodnike na najvišji vulkan Rinjani 3726 m in ostale trekinge. Ob poti je ogromno prenočišč, nas je taxi pustil v Emy's Cafe, ki ga vodi Hardy Kruger. Indonezijec, rojen v Munchnu, na Rinjaniju je bil ze 158 x, zanimiv možakar. Ravno je razlagal skupini, kako bo potekalo potovanje. Sploh ni tako enostavno, kot si marsikdo predstavlja, popotniki, ki smo jih videvale, so bili tudi popolnoma nepripravljeni, brez toplih stvari, pelerin, ipd. Vodiči pa se ne sekirajo prav dosti okrog opreme popotnikov.
Ker nas budget ne dopušča dviga na vulkan, smo si želeli ogledati slapove v bližini, vendar je vreme naslednji dan kazalo zelo oblačno lice. Seveda je poleg tega tako deževalo, da smo skočili le do bližnje vasice znotraj Senaru naselja, ki je še ostala tradicionalna. Ljudje živijo v manjših kolibah, po njih se prosto sprehajajo piščanci, kure, pogriženi psi, koze, mačke, skratka, sožitje :) Ljudje so preprosti, mlajši so večinoma nosači in vodiči na Rinjani, vsi pa žvečijo tobak in nekakšen kalcijev prah, od katerega imajo zobe in usta popolnoma rdeče. Malo smo se razgledali in se vrnili v naše prenočišče. Tam nas je presenetilo kup stvari. Najprej je Gogi odneslo celoten sistem pip ven, voda je bila seveda popolnoma mrzla, Magda je ponesreči padla Chrisu v sobo, medtem ko se je tudi sam tuširal. Skratka, smeha na polno.
Dež je medtem čedalje bolj nalival, v stenah pa so bile odprtine. Vsi žužki tega sveta so se skrili pod odprte strehe in luči. V življenju nisem videla takšne količine te leteče nesnage na mestu!!! Bili so povsod - po tleh, po mizah, v naših sobah in posteljah, nemogoče je bilo govoriti, kaj šele pojesti večerjo! Chris je vztrajal pri večerji, me pa smo zatlačile saronge v odprtine, pometle žužke v temi ven, zlezle v vreče in upale, da nam v temi žužki ne bodo popadali na glavo.Zjutraj smo podrle rekord, vstale ob štirih in jo mahnile na Gili otoke na severovzhodu Lomboka. Ah, kaj bi zgubljala besede, tole je čisti raj. Mislim, da smo si ga zaslužile po vsej tej kolobociji. Mene sicer daje grlo, ampak ni hudega. Tukaj bomo do našega odhoda z Denpasarja 6. avgusta. Slikice in nadaljevanje sledijo ;))) Pozdravčki, alora!!!
Helou, popotnice!
ReplyDeleteI'm BACK:). Sem že uspela prebrati vaše dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika (zdaj se pa same odločite, katera je katera;)) in sem vam tako neskončno fouš, da se vam verjetno zdajle divje kolca. Vsem trem, upam;).
Torej, midva sva se medtem prisvaljkala nazaj s Šolte, kjer sva imela 9 dni od 11ih povprečno 37 stopinj, dihala na škrge, se leno prestavljala z leve na desno ritnico in bila na sploh nadvse efektivna. Prve dneve sva sicer pridno hodila na plažo, plavala, in Nari (psici od Krače in Aleša, ki sva jo vzela na dopust, da si malo odpočije od stresa in mestnega vrveža - jah, tudi psom dandanes ni lahko) metala kamenčke. Nara je sicer enkratna v vseh pogledih, uboga vse na prvi ukaz, samo ena stvar ji pa ne diši - plavanje. To je zanjo najhujša kazen in v vodo gre striktno samo do kolen. Sva poskušala z vsem - skakanje v vodo, da bi naju "kao" rešila, vendar sva kaj kmalu ugotovila, da se - kar se nje tiče - lahko pri priči utopiva. Okoli sva jo vozila na blazini, ji metala palice, žogice in nasploh vse, kar ti na morju pride pod roko. Nič. Bejba ne gre plavat, pa da jo kolješ. Pika.
Po parih dnevih sem jaz dobila alergijo na sonce (again) in tako so se najini dnevni izleti do plaže skrčili na zgolj popoldansko sončenje, drugače pa skrivanje v senci in branje, branje, branje. Včasih, ko sem pogledala izza knjige imela občutek, da imam že kar štirioglate oči. Je pa res, da sem imela s seboj enkratno čtivo - npr. The girl with the dragon tatoo, ki je tako napeta, da se ne moreš odtrgati od nje.
Zdaj sva torej že doma in najin lenobni ritem se je spremenil v divjanje od ene do druge trgovine. Saj veš, luči, pipe, končna papirologija, parket, fototapeta za v kuhinjo, itd, itd. Se pa drugače že dela najina hiška. Saj boš videla, ko se vrneš. Bo treba priti ponovno naokoli. Zdaj je fasada dokončana, pa tudi dve kopalnici, do takrat, ko se vrneš, bo tudi tretja zaključena. Čeprav - če verjameš ali ne - se mi zdaj najbolj vleče čas, ker je vse že skoraj fertik, pa vseeno sva še daleč od tega.
Vaše potovanje in tvoji opisi so fantastični. Ful sem se nasmejala tvojemu videu, samo Gogi reci, da mora naslenjič malo bolj po holywoodsko sodelovat. Jaz sem pričakovala, da se bo najmanj kot en tarzan vrgla pred tvoj objektiv in divje zarenčala:). Pa drugič:). Ej, zdaj ko ste na Gili islands se boste šle gotovo potapljat, ne? Ooooooo, i ja bi sine. Ful so mi nore tudi tvoje fotke, sploh panoramske. Tisto z Agungom naj te pa ne vrže preveč s tira. To se ti mora na vsakem potovanju zgoditi enkrat, zato da postaneš bolj trdoživ. Pa saj ste po mojem že kar malo pozabile na to.
Še to - tvoji recepti so me spomnili na avokadov shake. Sklepam, da ste ga že odkrile, če pa ga slučajno še niste, je "a must". Boš videla, da je nebeškega okusa.
Zdaj pa letim - grem babysitat svojega nečaka Maksija (ali Maksimiljančka, kakor se jaz rada hecam, čeprav moja sekica ni navdušena nad tem). Zunaj sicer lije kot iz škafa, samo ene moje kolegice, ki je sicer (trenutno) iz Bruslja to nič ne gane, in je rekla, da greva na sprehod do mesta, pa če prekle padajo. Eh, bom že preživela.
Se javim kmalu, ve pa užiiiiivajte!
Catwoman
no, pa sem uspela priti na zvezo. tale skleda, polna dodatkov, je zelo mamljiva. mi pa tu v Tbilisiju pijuckamo odlicno vino, Gruzijci so znani po tem, kuhamo se v vrocini in temu primerno funkcionirajo ljudje: beri slow motion.... pecejo dober burek. upam ,da te je prehlad minil. jutri gremo v
ReplyDeletekavkaz. joooj, kolk smo pa mi razhajkana druzina! samo se suhec je normalen, a ne? Cmok, mami
Tudi doma scije ze drugi dan brez prestanka... vceri sva sla na plesno predstavo Edwarda Cluga Watching others v Krizanke, pa je predstava odpadla. Ni mi jasno, kako ne morjo tega sporocit vnaprej, da ce bo scalo, da baleta nau.. :( Reziser je neki motal na odru, da bodo plesalci zboleli in da se glasba ne bo slisala... Verjetno res, sam dezevna napoved je bla pa stara ze ene par dni!?! Folk se je pripeljal iz povsod se mi zdi, ker so bile Krizanke polne. Kr neki.. Je pa G. komentiral, da je slo ful sminke v nic :) Sam res! Znasla sva se sredi nase kvazi elite...Nobel za posrat!
ReplyDeleteIn danes sem pribremzala ob 7.30 k zobarju in je tud odpadel :) zaradi bolezni. Se dobr da sem bila tojk zaspana, da se mi ni dalo dret na se bolj zaspano in s pepelom posuto sestro, ki je stokala, da nima moje cifre za taksne primere.
In tako sem bila med prvimi na sihtu in si naredila eno fajn instant-barcafe-kavico in tako mineva dan v prestevanju dezink :)
Se dobro da se cez nekaj ur zacne vikend!
Pozdrav Barbara
Helou,
ReplyDeletekako ste kaj? Vidim, da so vas rajski otočki posrkali vase, in da je lenoba udarila na plano;). Jaz pa doma čepim za računalnikom in vsake toliko optimistično kliknem na vaš blog v upanju, da bo že kaj novega... Saj bo kmalu, ane:)? Sicer pa se bom malo zamotila z najinim izletom na Štajersko. Greva popoldne najprej v MB, ker je Medotov brat v bolnici, ker mu je pri nogometu pri nesrečnem pristanku od kolena navzdol obrnilo nogo nazaj. Sklepam, da ni bil kaj prida lep pogled. Baje so se dohtarji samo čohali po glavi, noben pa si ni upal ničesar naredit, dokler ni prišel en malo bolj izurjen maček in ga naštelal nazaj v prvotno stanje. Zdaj revež čaka na operacijo, da vidijo, kaj vse mu je potrgalo. Vidiš, še eno tako revše kot si bila ti nedolgo nazaj. To pa bo eno dolgo okrevanje. No, mislim da mu tukaj ne bi mogla svetovati, da naj si namaže oteklino s tigrovo mastjo, da bo boljše. Na morju sem jo imela namreč s seboj (še tisto iz Indonezije - Balsem Harimau:)) in se divje mazala ob vsakem komarjevem piku. Noro pomaga. Ko si je Medo enkrat rahlo zvil gleženj, sem ga potem mazala, samo ni nič kaj dosti pomagalo. Medo je rekel, da sem že čisto smotana in obsedena s to kremo, samo kaj, ko pa res pomaga pri pikih. In če te v povprečju piči 10 komarjev v pol ure, potem si res desperado. No, saj če boste okoli kakšne lekarne hodile, se priporočam za novo dozo:)). Lahko kar ene par. Vse plačam, samo da dobim novo zalogo:) - kot junkie:).
Grem počasi pakirat. Uživajte, pa upam, da se kmalu beremo.
Catwoman
ojla dopisovalci - ni blo prej prilike, da odgovorim, tako da zdajle malce na kratko, dokler cakamo na shuttle do Lembarja.
ReplyDeleteLusn je brat tudi vase novicke, tako da malo spremljamo, kaj se dogaja. Menda bomo zdaj spet bolj redno na vezi, ker smo spet v bolj populacijsko gostem obmocju.
@katarina: jeeej, lepo da sta si privoscila pocitnice!!! komaj cakam, da vidim bajtico, kako napreduje. Zal avokada se nismo uspele izslediti, je bolj redek. Cimprejsnje okrevanje zelim poskodovancu :(
@barbara: ocitno ni prevec srece s termini in plani, pa nic zato, take it as it goes, mi tule samo cakamo in cakamo in stvari se odvijajo po indonesian time - to pomeni, nic cudnega ce zadeve zamujajo po eno ali dve uri. ze na zajtrk se caka po 1 uro :)))
Goga:
ReplyDeleteHojla,
Katarina, ja za holivudsko zvezdo je pa potreben manjsi trening. Ali ves kolikokrat posnamejo eno kretnjo za reklamo. Tale nasa Helena je polna presenecanja, kar naenkrat notri pade, nekaj cudnega blebeta in snema. Se preden se dobro zaveve z Magdo, kaj se ji dogaja ima ta ze cel film posnet. Ne enega, kar dva.
Da ne omenim, da jo morave imeti ves cas na oceh, saj se nama ves cas zgublja in jo isceva. Se dobro da gre nase potovanje proti koncu, saj sva ze razmisljali, da bi kupili 10 m vrvico in jo privezali. Si mores misliti, da sva jo zgubili na Gili Airu v roku 20 minut. Otok je tako majhen, da ga lahko prehodis v uri. Turiste, ki so bili na barki z nami, sva sprasevali, ce so jo videli, ko so nama prihajali nasproti. Eden jo je res prepoznal kako tava, sprasuje naokoli in maha z rokami. Ko se zazene, ne prenese nic pred sabo, leti kot formula 1, ne ozira se nazaj.
Danes jo je na cesti skoraj motor povozil, se zadnji moment sem zatulila, da se je ustavila. Taksist je to videl in je raje prisel ponjo cez cesto.
Tole tvoje opremljanje zveni zelo zanimivo. Imela bos tri kopalnice! Ja, upam, da si bom imela priloznost ogledati vajino bodoce bivalisce. Zlasti me zanima, kam bos postavila Indonezijsko mizo in kako se bo ujela z ostalo opremo in barvami. Se bolj me zanima, kako si jo uspela celo prinesti do dama.