Vodni sistem za hišo naše Ibu Ati. Sami so izkopali vodnjak in napeljali vodo iz morja. Sicer pa imajo v vasici in do nekaterih bungalovov cevi napeljane do cisterne s sladko vodo. Ibu Ati za svojo kuhinjo dobavlja vodo v plastenkah po 19 l. Za svojo familijo, ki se med poletjem poveča - sestre in bratje z otroki pridejo na otok (od 20 do 30 ljudi) - porabi na dan tudi po 4 plastenke. Tukaj tudi perejo oblačila.
Papa in mama Botol, starša od Ibu Ati. Papa Botol se je še posebej napravil za tole fotko in tekel po svoj sarong in kapico. Tokom dni se je končno odločil, kako me bo klical - najprej sem bila Hilena, Helena, Harlena, nato pa je ugotovil, da mu je najlažje izgovoriti Elena. Papa Botol podnevi ždi v svojem štandu, mame Botol pa je vsepovsod polno. Ima zelo brzinski tempo hoje - vsaj nekdo, ki me lahko sledi oz. bolje, jaz sledim njo. Vsako jutro, ko sedim na plaži in gledam sončni vzhod, se prikaže iz popolnoma prazne plaže in me pozdravi. Nenehoma klepeta z menoj, vse se zmeniva, čeprav se ne razumeva. Vztrajno me uči indonezijskih izrazov in se ob tem neizmerno zabava.
Naš bungalovček in dve dekleti pred njim.
Takole pa izgledajo okrašene beruge pred bungalovi. Sprednjo stran sva s skupnimi močmi izvezla skupaj z Benom. Ko sva vse skupaj končala, je Ibu Ati rekla, da bi imela dolge koralne zavese še na zadnjih straneh berug. Berug je štiri, tako da je bilo še precej dela. Ampak kar se obljubi, se mora dokončati. Tako da je večina naslednjih juter potekala po ustaljenem vzorcu - dokler še ni zajtrka, kantico v roke, nabirat korale po plaži in štrikat vozle. Treba je povedati, da je Magda pokazala presenetljiv talent :)))
Vodni sistem za hišo naše Ibu Ati. Sami so izkopali vodnjak in napeljali vodo iz morja. Sicer pa imajo v vasici in do nekaterih bungalovov cevi napeljane do cisterne s sladko vodo. Ibu Ati za svojo kuhinjo dobavlja vodo v plastenkah po 19 l. Za svojo familijo, ki se med poletjem poveča - sestre in bratje z otroki pridejo na otok (od 20 do 30 ljudi) - porabi na dan tudi po 4 plastenke. Tukaj tudi perejo oblačila.
Papa in mama Botol, starša od Ibu Ati. Papa Botol se je še posebej napravil za tole fotko in tekel po svoj sarong in kapico. Tokom dni se je končno odločil, kako me bo klical - najprej sem bila Hilena, Helena, Harlena, nato pa je ugotovil, da mu je najlažje izgovoriti Elena. Papa Botol podnevi ždi v svojem štandu, mame Botol pa je vsepovsod polno. Ima zelo brzinski tempo hoje - vsaj nekdo, ki me lahko sledi oz. bolje, jaz sledim njo. Vsako jutro, ko sedim na plaži in gledam sončni vzhod, se prikaže iz popolnoma prazne plaže in me pozdravi. Nenehoma klepeta z menoj, vse se zmeniva, čeprav se ne razumeva. Vztrajno me uči indonezijskih izrazov in se ob tem neizmerno zabava.
Naš bungalovček in dve dekleti pred njim.
Takole pa izgledajo okrašene beruge pred bungalovi. Sprednjo stran sva s skupnimi močmi izvezla skupaj z Benom. Ko sva vse skupaj končala, je Ibu Ati rekla, da bi imela dolge koralne zavese še na zadnjih straneh berug. Berug je štiri, tako da je bilo še precej dela. Ampak kar se obljubi, se mora dokončati. Tako da je večina naslednjih juter potekala po ustaljenem vzorcu - dokler še ni zajtrka, kantico v roke, nabirat korale po plaži in štrikat vozle. Treba je povedati, da je Magda pokazala presenetljiv talent :)))
No comments:
Post a Comment